Mercator in NLB

dr. Bogomir Kovač

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Cerarjeva vlada v teh mesecih rešuje dve veliki poslovni sagi slovenske tranzicije, Mercator in NLB. Zgodbi sta povezani in prepleteni že vrsto let, poslovno in politično, zdaj tudi mednarodno. Primera sta različna, imata pa skupno politično usodo. Vse skupaj spominja na film o reševanju vojaka Ryana, kako v peklu poslovnih vojn, ujeti med ekonomskim patriotizmom in politično odgovornostjo, najti pogum in dostojanstvo za dobre rešitve. Politika je tako kot vojna posel, ki ga morate obvladati. Kako torej voditi projekt njunega reševanja?

Obe zgodbi poznamo. Mercator je vodilna trgovinska družba, NLB osrednja bančna skupina, obe imata dobro četrtino domačega tržnega deleža in razvejeno poslovno mrežo na Balkanu. Mercator je pokopal poslovni model hitre širitve in prevelike zadolženosti, NLB je ostala ujeta v močvirju dveh sanacij bančnega sistema in slabega upravljanja banke. Obe sta zaradi poslovne in tržne pomembnosti delovali znotraj vplivnih političnih krogov, obe sta desetletje izgubljali tržni položaj. Za Mercator so bile usodne politične kupčije in kravje lastniške preprodaje, NLB se je zapletala v nikoli dorečeno prodajo z belgijskim KBC. Z leti sta obe družbi postali tudi nerazdružljiv klobčič slabih odločitev. Za Mercator je NLB vir problematičnega kreditiranja razvoja, za NLB je bil Mercator ponor slabih kreditov. NLB je na koncu kot najvplivnejša upnica prodajala Mercator, NLB pa je končala v evropskih labirintih dokapitalizacij in spornih državnih pomoči.

Zapleti v letu 2017 so na obeh straneh spet podobni. Agrokor je v predstečajnih postopkih, pod prisilno upravo države, zgodbo zapletajo upniki, afere vladnega zastopnika Ramljaka in politična nemoč države pri sanaciji koncerna. Mercator je ukleščen v primežu konzorcija bančnih upnikov, doma in prek Agrokorja. NLB se je znašla na tnalu sanacij in dokapitalizacij države, ki so ocenjene kot državna pomoč. Zato je evropska komisija decembra 2013 grobo zapovedala krčenje poslovanja in odprodajo treh četrtin banke do leta 2017. Slovenska vlada je letos zaprosila za odlog, prodajo v dveh delih, trenutno pa se pogaja z evropsko komisarko. Mercator in NLB sta danes del globalnih poslov in zavez, do Hrvaške in EU. Problemi so kompleksni z veliko vpletenih strank, rešitve zahtevajo visoko politično diplomacijo. Tu pa smo na spolzkem terenu.

Mercator bi dejansko radi kupili nazaj, NLB pa ne bi radi prehitro in poceni prodali. Mercator in NLB sta sistemsko preveč pomembni družbi, da bi smeli poslovno propasti, izginiti s trga ali preseliti center odločanja drugam. Slovenski Mercator znižuje tveganja pri obvladovanju trgovinske mreže in domačih dobaviteljev, NLB je vodilna sistemska banka nacionalnega bančnega sistema. Za Mercator težko najdete racionalnega kupca, pri prodaji NLB ni lahko iztržiti spodobne cene. Očitno sta tako nakup Mercatorja in prodaja NLB za državo zahtevno in tvegano početje. Kaj torej storiti?

Morda bi lahko Mercator kupili prek SDH ali DUTB, opravili delno lastniško konverzijo kreditov bank, kasneje pa vse prodali domačim kupcem in zaklenili lastnino v sprejemljiv državni sklad. Težava tega pristopa je, da so politični centri odločanja v Zagrebu, banko dejansko prodajajo banke, z njimi pa so razgovori težki. Realnejši scenarij je bolj osredotočen na obrambo in pogajalske pozicije. Mercator bi morali braniti na treh frontah. Najprej bi slovenska vlada lahko prevzela politično koordinacijo balkanskih držav glede omejevanja vpliva lex Agrokor zunaj Hrvaške. Drugič, z različnimi mednarodnimi pravnimi sredstvi bi morali izpodbijati verodostojnost kupoprodajne pogodbe in poslovno zavajanje kupca. Tretjič, aktivno bi morali reševati problem finančne sanacije in poslovnega prestrukturiranja družbe z upniki, zlasti ruskimi bankami. Čakanje na Godota je slaba alternativa.

Podobno velja za NLB. Prodaja pri izsiljenih pogojih, ki jih je evropska komisija navrgla v slovitem sklepu o državni pomoči (SA.33229), ekonomsko ni sprejemljiva. Cerarjeva vlada je ta argument že uporabila, NLB ne želi prodati po prenizki ceni. Tudi evropska komisija ga je kupila, ko je privolila v nove pogoje prodaje v dveh delih. Toda Bruselj vztraja pri zavezah o letošnji prodaji polovice banke in grozi z odprodajo bank na Balkanu, v zameno ponujamo plačilo odškodnine in odstopanje od korporativnega upravljanja. Evropska komisija vztraja pri svojem zaradi kredibilnosti, Cerarjevi zaradi legitimnosti. Tudi tukaj je prva možnost, da letošnje prodaje ne izpeljemo pravočasno. Druga problematizira nesorazmernost zavez v sklepu evropske komisije (2013), ki so v nasprotju z načeli svobodne podjetniške avtonomije. V tretjem krogu bi lahko pomemben delež banke ohranili v državnem demografskem skladu, kar je blizu interesom Ljubljane in Bruslja glede reforme pokojninskega sistema.

Toda kako uresničevati takšne strategije, kako voditi pogajanja, obvladovati tako kompleksne naloge? Sedanje iskanje rešitev je očitna improvizacija, pogajalske ekipe z ministri na čelu ne vzbujajo zaupanja, v mednarodnem okolju delujemo provincialno. Vlada bi morala imeti za Mercator in NLB, ostanimo pri tem, poseben strokovni svet, razvit projektni pristop in premišljene pogajalske prijeme. Nemški GIZ je prvi primer dobrega pristopa. Britanci imajo od leta 2001 PMDU, operativni vladni center za vodenje ključnih projektov, profesor Barber, prvi vodja, pa je načela delovanja zapisal v 50 pravilih, po njih deluje dandanes 29 vladnih administracij. Brez tega imamo začaran krog slabih rešitev in zastojev, »gridlock«, kot to opisujeta Held in Hale.

Znanje in pogum sta ena stran politike, pragmatizem in dobro vodenje druga, vse že dolgo poganjajo interesi, kot vzklikne glavni lik v Schillerjevi drami Wallenstein. Izračun učinkov vseh teh manevrov je lahko popotnica za spremembe. Da ne izgubimo še tistega, kar imamo.