Izgubljena legitimnost

dr. Bogomir Kovač

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Ekonomija

Letošnji januarski Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu izpostavlja skupno prihodnost v vedno bolj razdrobljenem svetu. Gre za iskanje rešitev v vedno bolj razdeljenem in nevarnem svetu, za sistematično iskanje izgubljene globalne liberalne političnoekonomske ureditve in mednarodnega sodelovanja. Politična demokracija pospešeno hira, ekonomija globalnega sodelovanja ne deluje, geostrateški konflikti ZDA in Kitajske so vse večji. Svet ni več povezan, temveč razdrobljen, vsaka od velikih držav želi biti »prva«. Trump ni rešitev, temveč simptom. Liberalni zahodni svet izgublja legitimnost, ker je izgubil socialni kompas. Ekonomski napredek zahteva socialno kohezijo, oboje zagotavlja mir. Paradoks davoškega kapitalizma je, da ta usodni trikotnik postaja del novega populizma davoške plutokracije. Zato WEF kljub intelektualni potenci postaja vedno bolj politično ekonomsko impotenten.

Letošnji forum ostaja v ustaljenih okvirih. Gre za največje, najuglednejše in najpomembnejše nevladno srečanje na svetu. Več kot 3000 udeležencev, okoli 1000 ljudi spremljevalnega osebja, domala 5000 pripadnikov varnostnih sil pomeni skoraj podvojitev prebivalstva v mestu. Profesor Klaus Schwab je v pol stoletja zgradil impresiven intelektualni podjetniški projekt, ekonomska globalizacija, politična povezanost in zavezanost tehnološki prihodnosti so rdeča nit desetletnih Schwabovih snovanj. Na predvečer letošnjega srečanja je dopolnil 79 let.

Od leta 2003 se vsakoletna srečanja v Davosu vrtijo okoli podobnih tem. Lani so govorili o odgovornih voditeljih, letos o skupni prihodnosti razdeljenega sveta. V njem naj bi večjo vlogo dobili predvsem mladi in ženske, zato letošnji WEF stavi nanje. Več kot polovica svetovne populacije je mlajša od 27 let, o njih govori tudi globalno poročilo (Global Shapers Report). V Davosu jih zastopa 50 mladih globalnih oblikovalcev prihodnosti, izbranih iz 156 držav (GSC).

Ženske predstavljajo v Davosu petino udeležencev, letos so dobile posebni panel in odmevno okroglo mizo. Mladi in ženski princip vodenja in organiziranja sveta so lahko prava alternativa davoškega kapitalizma.

Tri sporočila so letos še posebej odmevna. Prvo zadeva azijski prostor. Torkov otvoritveni govor indijskega premiera Modija je zgolj nadaljevanje lanskega sporočila Ši Džinpinga, Indija in Kitajska sta danes promotorki globalne liberalne ureditve, v naslednjih desetletjih nedvomno vodilni državi sveta. Indija je najštevilnejša država z najhitrejšo gospodarsko rastjo, Kitajska ohranja globalno strateško pobudo, gradi svilno pot proti Evropi, utrjuje položaj v Afriki, vedno bolj obvladuje Azijo. ZDA izgubljajo političnoekonomsko premoč in se zatekajo k unilaterizmu in militarizmu. Očitno se končuje obdobje globalizacije pod ameriškim vplivom.

Drugo spoznanje govori o socialni neenakosti, ki postaja razvojni problem sveta. Peto Oxfamovo letno poročilo zapored sporoča, kako ima peščica bogatih v lasti več premoženja kot polovica svetovnega prebivalstva, da je med najbogatejšimi zgolj desetina žensk. Bogatim pa tudi revnejšim državam ni uspelo zaščititi prihodnjih generacij glede zadolževanja in rasti, socialne neenakosti in ekoloških zahtev. Mar ni presenetljivo, da smo imeli v VB sredi 17. stoletja več kot polovico zemlje v skupni javni lasti, danes pa manj kot pet odstotkov, da sedanja gospodarska rast ne koristi revnim, temveč bogatim, da socialna vključenost zadnje desetletje vseskozi pada. Star Lauderdalov paradoks (1804) razkriva, da je neenakost sorazmerna z omejevanjem javne lastnine in skupnega dobrega. Toda tudi letošnji Davos nima konkretnih priporočil glede obdavčenja bogatih, višjih plač zaposlenih in povečanja financiranja javnega sektorja. Politična legitimnost kapitalizma in hipokrizija davoških elit pada na tej točki.

Tretje zadeva ZDA in vlogo Trumpa, ki je še lani s svojo agendo »najprej ZDA« predstavljal cinični antipod davoškega kapitalizma, letos pa se vse vrti okoli njegovega zaključnega nastopa zadnji dan foruma. Navidezno bi moral Trump poosebljati davoškega človeka, podjetnik in politik, bogat in vpliven, bel in mačističen moški. Toda dejansko postavlja liberalno ureditev na glavo, povzdiguje ekonomski nacionalizem in politične konflikte, namesto miru grozi z novimi vojnami. Trump je dokaz, da je zahodna demokracija v krizi, da ekonomsko okrevanje spremlja vzpon avtokratov, ne samo v ZDA in Rusiji, temveč tudi v Indiji in na Kitajskem, Turčiji in na Madžarskem … Liberalizacija svetovne trgovine ne prijemlje več, blagovni in kapitalski tokovi niso več gonilno kolo rasti, brexit in Katalonija majeta temelje EU. Simbioza demokracije, tržne ekonomije in globalnega sodelovanja se je podrla, ker ni prinesla ekonomskih koristi ljudem v centru kapitalizma in ker ni omogočila politične enakopravnosti perifernim državam v razvoju. Domačo politično povezanost postavljajo pred ekonomsko integracijo, ekonomski ukrepi morajo koristiti domačim in ne drugim ljudem.

Težava je v tem, da sodobne tehnologije, gospodarstva in politike ne moremo obvladovati na nacionalni ravni. Vodenje razdrobljenega sveta zahteva sodelovanje, hitro prilagajanje, odločno ukrepanje. Formula sta večja socialna vključenost in večja konkurenčnost, oboje moramo povezati na nov in pravi način, kar celo bolj razumejo menedžerji kot politiki. Države, podjetja in civilna družba morajo sodelovati pri tem, čas je za nove izbire, kjer bodo ljudje videli in občutili koristi zase in ne za izbrance.

Davos je spet ponudil nova opozorila, toda stare pristope. Liberalna ureditev razpada, ker ljudem ni ponudila otipljivih koristi. Udeleženci Davosa morajo razumeti, da je politična legitimnost sistema odvisna od njegove socialne agende. Kdor zavrača Trumpa, mora ponuditi alternativo. Politično zveni preprosto, ekonomsko pač ne.