Zombi država

dr. Bogomir Kovač

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Venezuelska kriza postaja eno najbolj paradoksalnih in hkrati dramatičnih stičišč politično-ekonomskih zablod začetka 21. stoletja. Njena koncentrirana zgodovina razkriva vse, nevarna protislovja kapitalizma in socializma, zastrašujočo politično destruktivnost naftnega biznisa in ZDA. Sredi sedemdesetih let Venezuela velja za najbogatejšo državo Latinske Amerike, od začetka osemdesetih do danes pa za učbeniški primer razvojnih neumnosti. Danes je zombi država. Sredi klasične ekonomske vojne bije politične bitke za izsiljen prevrat oblasti. Nekdanji levičarski simbol boja proti ameriškemu neoliberalizmu se je ekonomsko zlomil. Njeno usodo bo na koncu zapečatila vojska, v ozadju pa so geostrateški interesi ZDA, Kitajske in Rusije. EU je tu zgolj globalni drobiž, Slovenija pa del tega preračunljivega brezglavega kluba.

Venezuelska politična zgodba se začenja pred stotimi leti, z odkritjem prvih naftnih nahajališč. Še danes ima največje naftne rezerve na svetu, pred Savdsko Arabijo. Naftni biznis ji je med obema vojnama prinesel izjemne možnosti razvoja. V začetku petdesetih let je bila Venezuela po BDP-ju na prebivalca četrta na svetu, dvanajstkrat bogatejša od Kitajske. Venezuela je leta 1958 po vrsti vojaških diktatur prvič dobila demokratično izvoljeno vlado. V rokah je imela vse vzvode, nafto, njeno ekonomsko rento in politično stabilnost. Zlato obdobje venezuelskega razvoja traja domala trideset let, gospodarska rast in socialna blaginja sta najvišji v Latinski Ameriki. Kje se je torej zalomilo?

Ključ njene razvojne nesreče leži paradoksalno v naftni industriji in štirih ovirah. Prva zadeva naftni biznis in ZDA. Venezuela je vplivni člen naftnega kartela OPEC, slovita Perezova vlada pa je leta 1976 nacionalizirala vso naftno industrijo. Naftna neodvisnost sproži ostre odzive ZDA. Drugič, politična stabilnost zagotavlja sporazum Puntofijo (1958), kjer si tri stranke delijo politično oblast in deleže naftnih rent glede na volilne glasove. »Demokracija« je zgolj instrumentalizacija države za lažjo delitev naftnega plena. Tretjič, Venezuela se ob nacionalizaciji odreče rafinerijam, ki jih tuje naftne družbe postavijo v zaledne države, zlasti v ZDA. Država dejansko postane uvoznica derivatov. Četrtič, priliv tujega kapitala zaradi večinskega izvoza nafte zvišuje devizni tečaj bolivarja, ki ogroža izvozno konkurenčnost drugih gospodarskih sektorjev. Ta »holandska bolezen« dejansko onemogoča uravnotežen razvoj venezuelskega gospodarstva zadnjih sedemdeset let.

Osemdeseta leta so prinesla tri nove težave, dramatičen padec cen nafte, dolžniško krizo in visoko stagflacijo. Venezuela se je znašla v precepu. Cene surove nafte so zmanjšale dohodke države, ki se rešuje z inflacijo in zadolževanjem. Vodilno državno naftno družbo PDVSA so izčrpavali slabe domače poslovne odločitve in ameriško financiranje. Protikrizni nasveti MDS (varčevanje, strukturno prilagajanje) so krizo države še poglobili. V slabih časih so prišle na dan vse druge težave, izjemna regionalna in socialna neenakost, skorumpiranost političnih in poslovnih elit, nesposobnost državne administracije. Trije spodleteli državni udari, dramatičen padec BDP-ja in poulični socialni protesti so postali venezuelska vsakdanjost. Gladka politična volilna zmaga Chaveza (1998) zato ni bila presenečenje, ljudje so zahtevali in pričakovali alternativo. In Chavez jo je ponudil v obliki socialistične alternative in odkrite konfrontacije z ZDA. Še več, bolivarska revolucija je postala antipod globalni neoliberalni konsolidaciji sveta.

Chavezov politični uspeh je spet temeljil na nafti. Njena cena je skokovito narasla po letu 2003, z naftno rento gospodarsko raste, z njo financirajo socialno državo, subvencionirajo Kubo, sponzorirajo socializem po svetu. Toda Chavezova era se je zalomila v starih labirintih. Ekonomsko so jo pokopali padec cen nafte po globalni krizi leta 2008, visoki primanjkljaji države in zadolževanje, inflacija in padec rasti. To so vse podedovane razvojne napake stare republike. Socializem jih je zgolj drugače spridil. Zamenjava neoliberalne agende je bila nekonsistentna, antitržna in antipodjetniška, bančni sistem se je sesul, nove nacionalizacije podjetij so krizo še poglobile. Stara politična zloraba ustavne ureditve in poslovni kriminal novih socialističnih elit sta vrnila ljudi na ulice. Chavezova politična zvezda je zbledela, Maduro je ni mogel po njegovi smrti (2013) niti obuditi niti nadomestiti. Država je politično in ekonomsko zdrvela v kaos.

ZDA so vmes nekajkrat poskušale z notranjim državnim udarom (2002, 2013 …). Ker politična vojna ni uspela, so posegli po ekonomski. Naftna proizvodnja je na tretjini tiste leta 1972, država je nesolventna, zunanja ekonomska blokada ZDA po letu 2015 onemogoča normalno ponudbo surovin, blaga, hrane, zdravil … Danes jo likvidnostno delno podpira Kitajska, vojaško Rusija, administrativno Kuba, desetina prebivalcev je zbežala v tujino. Ekonomsko države ni mogoče rešiti brez zunanje pomoči, politično brez zamenjave oblasti. Toda kako?

Venezuela ima na mizi same slabe rešitve. Sedanja Madurova vlada nima ekonomskih rešitev, slamnati novi predsednik Guaidó po nareku ZDA nima ustavne podlage. Vojska čaka na razplet zunanjih sil, čeprav ZDA zaradi Rusije in Kitajske ne bodo tvegale z novo vojno. Ekonomski status quo podaljšuje agonijo gospodarstva, morebitno priznanje novega predsednika pa legitimira »ukradeno državo«. Ostaja tretja možnost kot častni izid za vse vpletene strani. Nove volitve pod okriljem ZN, EU in držav LA. To bi lahko bil slovenski pogoj za novo odločanje že odločenih.

Venezuela je rešljiv problem. Pomeni priložnost za globalni nastop EU, morda most do slovenske mednarodne načelnosti. Ne toliko zaradi Venezuele, temveč salvinijev, kurzev in orbanov okoli nas.