Evropski New Deal

dr. Bogomir Kovač

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Ekonomija

EU je letos v teh prvomajskih dneh pred pomembnim razmislekom, kaj storiti s svojo socialno državo. Pred majskimi volitvami v evropski parlament potrebuje pozitivno vizijo kot odgovor na svoje številne krize. Prebivalci EU želijo spremembe, ki povečujejo družbeno vključenost, solidarnost in večjo enakost. Vendar pa EU ni niti političnoekonomska niti socialna unija. Evropski socialni model je namreč ena od osrednjih identitet EU, toda socialne države članic že desetletja ogrožajo neoliberalizem in globalizacija, spremembe na trgu dela in fiskalna protislovja. Tradicionalna nosilka socialne države, evropska levica, izgublja bitko z desnim političnim populizmom. Razlog je preprost, namesto praznih (tudi prvomajskih) retorik volivci zahtevajo uporabne spremembe. EU potrebuje predvsem pragmatične rešitve, socialni Marshallov plan, novi ekosocialni dogovor (»New Deal«).

Socialna država je začela svojo pot z Bismarckovo socialno zakonodajo konec 19. stoletja, ko je država postopoma prevzela javno odgovornost za socialno varnost in zdravje svojih državljanov. Gre za politično pogodbo o medgeneracijski socialni pomoči, solidarnosti in vključenosti ljudi. Sto let kasneje smo podoben medgeneracijski sporazum dobili v Riu de Janeiru pod okriljem ZN, govori pa o globalni odgovornosti do trajnostnega razvoja planeta. Obstaja še tretja političnoekonomska razsežnost, ki socialno državo povezuje z evropskim razsvetljenskim duhom. Enakost pred bogom postane enakost pred zakonom, odvisnost občutljivih skupin (otrok in mater, starih in bolnih, brezposelnih in revnih) postane skrb skupnosti. Transferji dohodkov delovno aktivnega prebivalstva za socialno varnost odvisnih državljanov postanejo osrednji družbeni cement, steber politične legitimnosti sodobnih demokracij. Model javne socialne varnosti zahteva množično finančno sodelovanje, participativno politično demokracijo. Zato so vse sodobne demokracije dejansko v svojem jedru socialne.

Lahko tržni liberalizem in globalizacija zagotovita alternativne rešitve, lahko socialna država preživi na pokopališču socialne demokracije? Ekonomski liberalizem predpostavlja, da vsak svobodni agent živi in skrbi za svoje delo in kapital, da je vsak odgovoren za financiranje svojega življenja. Če ne more delati, porablja prihranke in akumulirano premoženje. Družba kot kolektivna entiteta dejansko ne obstaja. Tu so zgolj skupine agentov, kjer vsak dobi, kar ima, neenakost ne obstaja, saj vsak participira pri tistem, kar je ustvaril. V takšni združbi ni ne solidarnosti ne pomoči drugim. Socialni cement družbe ne obstaja, zato so takšne države politično nestabilne in ekonomsko tvegane. Na drugi strani tudi trgi diferencirajo svoje udeležence, v globalni tržni igri so dokazano največ izgubili srednji sloji razvitih zahodnih držav. Bogate države in njene elite nasprotujejo globalni regulaciji in transparentnemu obdavčenju, namesto javnih socialnih transferjev zagovarjajo lastni socialni separatizem. Tako namesto socialne države rastejo zasebne zdravstvene mreže, pokojninske sheme, šolski sistemi ... Ekonomske migracije to podobo še zaostrujejo. V takšni politično načrtovani neenaki in polarizirani družbi socialna država ne more preživeti.

Neoliberalni pristop prevladuje slabih štirideset let in tudi socialdemokracija v EU je danes bleda senca nekdanje slave. Socialdemokracija je klonila zaradi svoje neprilagodljivosti, pokopali so jo padec industrijskega fordizma in zlom klasičnega proletariata, starajoča se družba s fiskalno krizo države, pa heterogenost multikulturalizma in neulovljiva finančna globalizacija. Vrnitev k zlatim letom socialne demokracije in socialne države ni mogoča, hkrati pa je neoliberalni model razvoja osrednji krivec sedanje globalne sistemske krize tržne družbe. Velika recesija (2008–2013) ni postala velika depresija (1928–1933), ker so pravočasno in začasno ukinili neoliberalne nebuloze.

Toda hkrati ne vemo, kako revitalizirati socialno tržno gospodarstvo in njegovo državo. Nobena od doktrin in političnih praks danes ne deluje. Neoliberalizem vodi v krizo, socialna demokracija pa ne pozna izhoda iz nje.

Socialna agenda EU (20 principov in pravic) je prazna škatla orodja, zato ostaja neuporabna politična mitologija. Ljudje v EU (Eurobarometer 2018) zahtevajo in pričakujejo institucionalizacijo solidarnosti ter večjo socialno varnost in zaščito. Socialni ustroj EU je mogoče graditi na tri načine, z evropsko socialno koordinacijo, s projekti od spodaj navzgor in mrežo pomoči Evropskega socialnega sklada (ESF) vsakemu državljanu, potrebnemu posebne pomoči. Socialna unija je celovit projekt, zahteva finančno participativnost vseh članic, toda njena politična legitimnost je odvisna od mrežnih projektov držav in koristi za vsakega državljana. EU je celota različnih modelov socialnih držav, toda kot socialna skupnost temelji na skupnih socialnih mrežah, programih, projektih. Socialna unija je primarno evropsko lepilo, če ponuja konkretno pomoč in neposredne politične akcije. Oboje deluje kot nekakšen socialni Marshallov plan.

EU potrebuje idejo »dobre družbe«, svojevrstno tranzicijo v socializem 21. stoletja, ki temelji na javnem dobrem in akumulaciji javnega kapitala. ESF je lahko pot, kako na ravni EU koncentrirati skupne vrednote socialnih pravic in finančne vzvode za njihovo uresničevanje, kako vzpostaviti mrežo socialnih držav članic kot temelj socialne EU. To je ključna točka iskanja ravnotežja med različnostjo in enotnostjo.

EU ni mogoče reševati s populističnimi strahovi ekonomskih migracij in islamskega terorizma. Njena politična retorika mora afirmirati socialne temelje in varnost državljanov. Odločitev za socialno vizijo EU je ključno merilo evropskih volitev. Nekoč smo si želeli miru in sreče, danes moramo nasprotovati diskriminaciji in zastraševanju.