Jezus na vidiku

Heni Erceg

15. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Hrvaška

To, da naj bi bil Split turistično mesto, je pravzaprav velika zabloda. Resda je te dni, ker je priljubljen cilj tujcev, ljudi v njem kot listja in trave, toda zdi se, da je vse to le privid in da bo mesto pod Marjanom šele postalo prava turistična meka, pomembnejša od svetišča v Lurdu, privlačnejša celo od Međugorja, tega svetovnega romarskega središča, kjer Marija že leta zdravi vse po vrsti in ne sprašuje za ceno. V tej sicer ostri konkurenci bo kmalu, če bog da, imel možnost zmagati prav Split, in to zgolj in samo zaradi vizionarstva svojega župana. Človeka, ki vse noči ne spi, ker si beli glavo, kako v Split privabiti turiste, a jim pri tem ne ponuditi samo priskutne Sodome in Gomore, tistih razuzdanih megakoncertov na plažah, ampak tudi kaj takega za dušo, krščanskega, pa vendarle donosnega.

Tistega jutra je premodrega splitskega župana presvetlila nedvomno fenomenalna zamisel. Seveda po dolgi noči naprezanja in mozganja, ko je bil popolnoma razpet med svoje zasebne velikopotezne projekte, ki jih udejanja z mestnimi sredstvi, in razmišljanje o tem, kako Splitčane prepričati, da je prav on izboljšal njihov socialni položaj, četudi tega ne opazijo, ampak se sklicujejo na neke prav sumljive podatke o res množični brezposelnosti, kulturnem nazadovanju ...

V glavnem, lastnik Splita je tistega jutra sedel v svoj rdeči ferrari, pribrzel na delovno mesto, na hitro zbral brate, sestre, bližnje in daljno sorodstvo, torej mestni svet, in zmagoslavno vzkliknil: »Nočem, da bi me pomnili kot župana, ki ni ničesar napravil za Split, zato bi bilo odlično, če bi na Marjanu postavili velik Jezusov kip, ki bi postal turistična zanimivost, nov romarski kraj, kamor bi prihajali verniki od vsepovsod. Navsezadnje smo katoliško mesto in katoliška država.« Tako je pojasnil Željko Kerum, nato pa je izbruhnilo gromko ploskanje njegove bližnje in daljne rodbine, torej članov mestnega sveta. Nobeden od navzočih podložnikov se seveda ni drznil postaviti instantne diagnoze lastniku Splita in ga po hitrem postopku hospitalizirati, zato se je zamisel o Jezusu na Marjanu nad Splitom razširila po mestu in državi enako hitro kot bi se novica, da je premierka Kosorjeva recimo ponudila odstop.

Vsa ta spomeniška prenapetost pa je pravzaprav dober splošni opomnik, saj opozarja na žilavost tukajšnjega nacionalizma, ki od nekdaj časti samo lažne idole, žeparje, klateže, zločince ...

Kerumov Jezus naj bi bil visok 39 metrov - devetintrideset! - oziroma bi moral biti večji od Jezusa v Riu in na Poljskem, pravzaprav največji na svetu! In medtem ko se tistih nekaj meščanov Splita, ki so še prisebni, križa z obema rokama, župan zagotavlja, da bo te dni »Jezusa poslal v proceduro«.

Jezusa torej čaka »procedura« urejanja papirjev, v proceduro pa je že šla tudi druga, nič manj pomembna zamisel lastnika Splita, trgovca in dobičkarja Keruma, zamisel o postavitvi nekaj veličastnih spomenikov tako imenovanim zgodovinskim osebnostim. Vse te spomenike naj bi navlekli na splitsko rivo. Tako bi župan - ki ima rad vse največje: avtomobile, vile, jahte, hotele ..., po čemer zdravniki zagotovo že vedo, za kateri sindrom gre, le da jih nihče nič ne vpraša - dobil še Jezusa, večjega od manjšega nebotičnika, ki naj bi z vrha Marjana varoval katoliško mesto v katoliški državi. Seveda, če bo ta manjša vzpetina sploh vzdržala tolikšno težo. In Jezus bi se potihoma hahljal, ker bi bil občutno večji od tistih pomembnih mavčnih fac doli na rivi.

Čeprav naj bi bile to po mnenju intelektualnega kolosa Keruma najpomembnejše osebnosti novejše zgodovine z neverjetnimi zaslugami za mir in svobodo. Tako naj bi mir v svetu simboliziral kip papeža Wojtyle, svobodo pa nihče drug kot sam Franjo Tuđman. Rivo, na kateri nikoli ni stal niti en spomenik, celo danes osovraženemu Titu ne, bo končno zasedel tisti zlovoljni zlikovec, zaslužen za svobodo čisto posebne sorte, h kateri sodijo vojni zločini, delitev Bosne, sesutje Hrvaške ... ali pa medvojno taborišče Lora v Splitu, v katerem so srbski civilisti dobesedno videli svojega boga, saj so jih tam mučili z električnim tokom, pretepali, posiljevali ...

In zdaj se tistih nekaj razumnih ljudi v zblaznelem mestu trudi razvozlati uganko, ali je Kerumu udarila v glavo vročina ali je popolnoma pobebavil ali pa gre za populizem padlega politika, ki s takšnimi demagoškimi, nazadnjaškimi triki skuša osvojiti glasove na bližajočih se parlamentarnih volitvah. Tisti bolj optimistični, kakršnih je v mestu z razdejano industrijo, v cesarstvu brezposelnosti in obupa le še peščica, upajo, da bo vse te morbidne zamisli lastnika Splita odpihnil veter - kot propagandno-volilni ekshibicionizem.

Seveda pa bolje, da ne stavimo na tako dober izid. Predvsem ko gre za spomenike na rivi, s katerimi bo skušal ta napihnjeni trgovec z živili, tako kot vsi nacionalisti, pravzaprav retuširati zgodovino in v večnost vklesati tipe, kakršen je Tuđman. Zločinec, ki mu bodo končno pravo mero najustrezneje vzeli golobi. Kajti ti spomenike naravnost obožujejo. Za svojo malo in veliko potrebo.

In tako so v času, ko svet tako rekoč ne pozna več instituta klasičnega spomenika, Balkanci navalili nanje od Marjana do Vardarja. Tukaj Jezus, Tuđman in papež ..., v arhitekturno sodobno središče Skopja pa so tamkajšnji radikalci postavili monumentalen in prav grozen kip Aleksandra Makedonskega, čeprav so jim Grki prepovedali uporabo tega imena, češ da je to njihov junak. V Višegradu v Bosni pa tisti premaknjeni Emir Kusturica, zdaj Nemanja, gradi celotno mesto, Kamengrad, kot ciničen spomin na srbske »zmage«, kar je lepši izraz za množični srbski zločin nad višegrajskimi muslimani. Vsa ta spomeniška prenapetost pa je pravzaprav dober splošni opomnik, saj opozarja na žilavost tukajšnjega nacionalizma, ki od nekdaj časti samo lažne idole, žeparje, klateže, zločince ...