Uničevanje knjige

Heni Erceg

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Hrvaška

V Pulju so pred časom zaprli knjigarno Castropola, še zadnjo od preostalih (dveh) neodvisnih knjigarn na Hrvaškem. Njena ustanovitev pred 21 leti je bila plod prizadevanj in zanesenjaštva ene izmed puljskih družin, postala pa je središče, kultni prostor ljubiteljev knjige in književnosti, in to ne le tistih iz Istre. Lastnica je poleg knjigarne pred leti zasnovala tudi uspešen knjižni sejem. Obiskovali so ga vsi, ki se jim je zdelo pomembno, da jih ljudje ne poznajo le po njihovi politični ali menedžerski dejavnosti, ampak tudi kot kulturne državljane, ki se črk lotevajo z nič manjšim veseljem kakor številk. Castropola ni vzdržala, saj niti ni mogla, kot pač nič neodvisnega, samostojnega, zunaj mogočnih denarnih tokov ne more obstati na tako imenovanem liberalnem trgu. Te puljske knjigarne, enako kot številnih drugih v Zagrebu, Splitu, na Reki ..., torej ni uničila nesposobnost lastnikov, ampak zelo zanimiv model knjigotrštva na Hrvaškem.

Model je preprost in donosen za založbe, vendar kaže tipično pomanjkanje kakovosti in raznovrstnosti proizvodov, vse na škodo tistih, za katere druženje s knjigo ni le statusna, malomeščanska modna muha. Velike založniške hiše so na Hrvaškem tudi lastniki knjigarn in s to nenaravno povezavo so Profil, Algoritam, VBZ ... sklenili krog medsebojne izmenjave izdelkov; trgujejo tako rekoč izključno s svojimi izdajami ali včasih s tistim, kar izdajo njihovi prav tako veliki družabniki. Malim neodvisnim založbam vsiljujejo nesramno visoke rabate in jih s tem zelo preprosto in hitro uničujejo.

To je eden od razlogov, resda ne edini, zaradi katerih v hrvaških knjigarnah ni mogoče najti knjig, izdanih v Srbiji ali Bosni in Hercegovini – ki jih ni treba prevajati –, tako rekoč nemogoče je priti do kake teoretične izdaje, filozofija pa tako ali tako velja za žalitev zdravega razuma. Posledica tega očitnega konflikta interesov založnikov in lastnikov knjigarn, vse v eni osebi, so tudi knjigarne, spremenjene v nikomur potrebne papirnice, prodajalne spominkov, trgovine s cenenimi malovrednimi izdelki.

Čeprav so torej iz resnih knjigarn nastale zgolj trgovine z blagom za široko porabo, so še vedno redno deležne pomoči države; letos je ministrstvo za kulturo založbam namenilo približno milijon evrov podpore, četudi se niti kulturno ministrstvo niti večina piscev, večidel varovancev velikih založb, sploh ne meni za to, da gre pri zaprtju Castropole za širši kulturni problem – uničevanje malih, neodvisnih kulturnih točk.

Na to, da je simbolično ugasnila omenjena puljska knjigarna, se kajpada ni odzval niti eden iz množice tako imenovanih levih politikov, ki so zadnjih nekaj let šteli za svojo dolžnost biti opaženi na puljskem knjižnem sejmu, in so tako gradili podobo kulturnih ljudi. Sicer pa je v kulturi vsesplošnega političnega in družbenega trasha povsem naravno tudi knjigo jemati kot dežnik ali konzervo sardin, zato velja za velik tržni uspeh trdno vzpostavljena vez med kulturnimi kruhoborci in največjim trgovcem v državi, lastnikom polovice Hrvaške, Todorićem. Ta v svojih brezštevilnih prodajalnah z mešanim blagom poleg konzerv in toaletnega papirja prodaja tudi knjige velikih založb. Zelo verjetni kupec slovenskega Mercatorja, ki, tipično monopolistično, v svojih trgovinah noče prodajati blaga drugih proizvajalcev, se je tako počasi prelevil v uglednega hrvaškega knjigarnarja.

On, Todorić, pač posluje po tržnem načelu, edinem vrednem upoštevanja v državi, katere oblast preprosto ne razume, da obstajajo dejavnosti, knjigarne, časopisi, galerije ..., katerih pomen presega meje golega kapitala in ki nikjer na svetu ne morejo obstati brez pomoči države.

Pred dnevi sem v stari splitski knjigarni, zelo pomembnem prostoru v kulturno popolnoma opustošenem mestu, iskala neko knjigo, a so mi prijazne prodajalke povedale, da knjige nimajo, prav tako pa ni več njihove neodvisne knjigarne, ker jo je prevzela velika domača založba. To samodejno pomeni, da je v knjigarni mogoče kupiti le še Profilove izdaje in seveda obvezne majice z logom Splita, pepelnike s podobo sv. Duja, kitajske ničvredne drobnarije. Bogato turistično ponudbo, torej.

Ljubiteljem knjig so na voljo kilogrami in kilogrami kuharic, trash literature o samopomoči, ostali pa so brez tistega pomembnega prostora užitka v iskanju, listanju in navsezadnje kupovanju prav tiste, zaželene knjige, ne glede na to, ali je založnik domač, italijanski, srbski ali bosanski.

No, govorjenje o lahkotnosti uničevanja knjig danes, ko se uničujejo celotne tovarne, nova socialdemokratska oblast pa za tukajšnje delavce odkrito uporablja izraz »zajedavci« in družbeno smetje, je tako rekoč nedostojno. Zaradi tega tukajšnji kulturni funkcionarji in pomembne face niso niti trenili ob nedavnem neverjetno grobem uničenju več kot sto tisoč knjig v hrvaščini. Ne, ta kulturocid se ni zgodil doma na Hrvaškem, kje bogu za hrbtom, ampak na oddelku za slavistiko ugledne Univerze v Frankfurtu, kjer so kot v kakem mračnem obdobju po knjige prišli ljudje s tovornjaki in jih odpeljali. Resda ne na grmado, ampak na recikliranje. A učinek je bil enak – množično uničenje knjig, med katerimi so bile tudi prav redke, dragocene stare izdaje, slovarji ... Nepotrebne in nezaželene, enako kakor slavistika, ki jo opuščajo številne univerze po Evropi. Zaradi varčevanja! Kajti, ko zaškripa, bo korporativni nagon najprej usekal po čem »odvečnem«, čem takšnem, kot so humanistika, knjige, knjigarne ... Ali delavci. Nič drugače niso razmišljali niti kultivirani Nemci in so opravili strašljivo, barbarsko dejanje, pospremil pa ga je potuhnjen molk hrvaških tako imenovanih kulturnih delavcev.