Čudoviti človek

Heni Erceg

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Kdo je torej kupil slovenski Mercator? Uspešni hrvaški poslovnež, lastnik koncerna Agrokor, ali kar sama hrvaška država? Vprašanje je seveda popolnoma odveč, saj je to dvoje pravzaprav isto, natančneje – Ivica Todorić je država, takšna, kakršna je nastala s propadom socializma, država, v kateri so prva leta po ustanovitvi »sposobnejši« kaj hitro prepoznali eldorado brezzakonja, kjer so uspešna državna podjetja z več tisoč delavci poklanjali skupini izbrancev, ki so bili blizu tedanjemu predsedniku Franju Tuđmanu, snovalcu zamisli o »200 premožnih družinah«.

Tako je nastal bizaren politično-ekonomski križanec, ki bo nekoč zagotovo predmet preučevanja kot zanimiv družbeni pojav, povezan s številnimi retuširanimi miti o podeželskih tajkunih, kakršen je tudi novi lastnik slovenskega Mercatorja. Ta prevzem tega trgovskega podjetja imenuje »integracija«, kar naj bi menda pomenilo, da bosta število zaposlenih v Mercatorju in raven storitev v njegovih trgovinah ostala nespremenjena. Vendar je jasno, da ne bosta, ker h konceptu Todorićevega Konzuma sodijo skladišča z neustreznim številom delavcev, natrpana predvsem z njegovim blagom slabe kakovosti, brez kakršnegakoli kakovostnejšega konkurenčnega izdelka. Zato je njegovo najnovejše zagotovilo, da bo na policah mogoče najti tudi slovenske izdelke, »če bodo kakovostni«, slišati prav zajebantsko.

Pravljica o Todorićevem uspehu se začne – kje drugje kot – v skromni cvetličarni v nekdanji Jugoslaviji, iz katere se je zgolj zaradi njegovih sposobnosti razvil poslovni imperij, vreden milijone. Toda iz te imbecilne pravljice je po krivici izpuščen najlepše dišeči cvet hrvaške države, njen nekdanji predsednik Tuđman, Todorićev zvesti prijatelj, ki mu je v devetdesetih letih omogočil poceni nakup najpomembnejših državnih tovarn živilskih izdelkov, potem pa še več milijonov hektarov kmetijskih zemljišč, na katerih zdaj goji sadje ter redi krave in kokoši. Pozneje mu je vsaka državna administracija, redno in mimo zakonov, namenjala ogromne zneske – in pri tem uničevala male proizvajalce – za »spodbujanje« njegovih plantaž sadnega drevja in dobro uspevanje njegovih krav ...

Nato mu je država prepustila še donosno distribucijsko mrežo podjetja Tisak, to je na tisoče časopisnih kioskov, »poslovne« zveze s skorumpiranim lastnikom časopisne družbe Europapress Holding pa so temu banalnemu tranzicijskemu tajkunu zagotovile mitsko, medijsko ustvarjeno podobo družbeno pomembne osebnosti in mogočnega poslovneža, ki v svarilo vsaki vladi sporoča, da je pri njem zaposlenih več delavcev kot pri vseh drugih skupaj, poleg tega pa jim plačuje kar po 300 evrov na mesec. Zato je jasno – saj je vendar tako »pomemben za skupnost« –, da se morajo zakoni v tej državi ravnati po Todoriću, ne on po njih, kar odlično ponazarja zgodba o nekem dvorcu, sicer zavarovanem kulturnem spomeniku. Ta zgodba zelo lepo kaže, kakšni so tukajšnji tajkuni, ti karierni dobičkarji, ki so vedno pripravljeni priseči, da so svoj večmilijonski posel pošteno utemeljili na delu v neki cvetličarni ali primestni trgovini, ne pa na nezakonitem privatizacijskem ropanju uničene države.

V dvorcu bi lahko po zakonu uredili samo hotel in Todorić ga je s tem namenom tudi prevzel, toda, oh, naš monarh se je mimogrede zaljubil v to veličastno poslopje s kar 40 sobami, obdano z ogromnim parkom, ki meri 15 tisoč kvadratnih metrov. In kot vedno je bila njegova želja za državo ukaz, zato je nemudoma, kljub protestom aktivistov in konservatorjev, spremenila urbanistični načrt in »hotel« je postal elitni družinski brlog državnega fevdalca, vreden kar 27 milijonov evrov. Na enak način si je prilastil kilometre javne plaže pred vilo v Opatiji, ki jo je ogradil z žično ograjo, ali pa dobil koncesije za lovišča na dalmatinskih otokih, da bi se sproščal s pobijanjem divjadi. O vsem tem časopisi z visoko naklado ne pišejo, na njihovih straneh je zavarovan bolje od muflonov, ki jih od časa do časa pobija; ti časopisi namreč dobesedno živijo od njegovih »svinjskih polovic«, torej od oglaševalske miloščine grofa z obronkov zagrebških vzpetin.

Tisoči njegovih kioskov so medtem prevzeli delo poštam, trgovinam, fotokopirnicam, pred kratkim pa celo kavarnam, saj v njih zdaj prodajajo tudi kavo, dvakrat dražjo, kot je drugje. Seveda nima dovoljenja za to dejavnost, sicer pa ga nobeden od pristojnih niti ne zahteva od njega, čeprav bo gospodar Hrvaške s tem novim donosnim poslom neposredno oškodoval državni proračun. Nekdanji cvetličar, oproščen spoštovanja kateregakoli zakona in vsakršne kazni, je postal uničevalec malih podjetij in partner vsake oblasti, s čimer je z lstnim urinom markiral celotno državno ozemlje, pa tudi širše območje, po neki kretenski Forbsovi lestvici pa postal sedmi najbogatejši človek na svetu. Takoj za Miškovićem iz Srbije in Boškom Šrotom iz Slovenije, ki sta oba obtožena najrazličnejšega kriminala, in nekim Mittalom, ki je v Bosni kupil rudnik prav na mestu, kjer je nekoč stalo taborišče Omarska, zdaj pa baraba preprečuje dostop do tega kraja strahotnega medvojnega trpljenja Bošnjakov ...

V takšni izbrani družbi se je torej znašel naš korporacijski čarodej, ki bo po prevzemu Mercatorja skromno in seveda v tretji osebi ednine zase rekel: »Todorić je res čudovit človek ...« Da, prav toliko, kolikor je po indeksu politične in gospodarske koruptivnosti območje njegovega poslovanja od Hrvaške, Srbije, Bosne in zdaj še do Slovenije »res čudovita država«.