Severnokorejski sindrom

Heni Erceg

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Hrvaška

Če bi predsednik kake demokratične države, na primer Škotske, med predvolilno kampanjo odstavil glavnega političnega analitika, ker bi ta menil, da je Združeno kraljestvo za Škote veliko boljši državni okvir kot samostojna država, bi zagotovo obveljalo, da je predsednik s tem napravil politični samomor. S svojim dejanjem bi pač uzakonil verbalni delikt in v temeljih ogrozil demokratične navade; in hrvaški predsednik je storil prav to, ko se je nenadoma odrekel dolgoletnemu političnemu svetovalcu. Toda pri nas je to nasilje nad svobodo mišljenja in nad demokracijo zbudilo enoglasno odobravanje »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, slišati je bilo le redke glasove nasprotovanja.

Politolog in dolgoletni profesor na eni izmed škotskih univerz Dejan Jović je zagrešil neopravičljiv protidržavni zločin, ko je v strokovnem časopisu zapisal, da so bili v nasprotju z referendumom o neodvisnosti Škotske vsi referendumi v nekdanji Jugoslaviji neliberalni in nedemokratični. »Nismo imeli dovolj svobode in še danes je nimamo. Napadalnost in nasilje sta bila glavni značilnosti naših referendumov o neodvisnosti,« je napisal v komentarju Zgolj v mitih si vsak narod želi svoje države, v resničnosti ne.

Predsedniku države je pri tem vstal puh na glavi, izvil se mu je obupan krik in vprašal se je, ali skuša njegov svetovalec načrtno ogroziti zmago na volitvah, saj se je dotaknil samih temeljev hrvaške državnosti, potem je še enkrat treščil z glavo ob ogledalo in sklenil: »To je škodljivo in za Hrvaško pogubno.« S tem je na kratko utemeljil odločitev o odstavitvi Dejana Jovića. Seveda mi še na misel ne pride, da bi gospoda Jovića zagovarjala. Zakaj vendar je zagotavljal storitve sedanji, pa tudi prejšnji, desničarski vladi? Iz nečimrnosti? Ker si je želel političnega vpliva? Morda zaradi idealov? Ni pomembno, toda moramo mu priznati, da se ni nikoli odrekel svojim prepričanjem, natančneje naklonjenosti ideji političnega jugoslovanstva, in mnenju, da »je socialistična Jugoslavija – čeprav je bila neuspešna država – ponujala številne dobre rešitve za svoje narode, posebej za manjše, in šele ko je razpadla, so se ti mali narodi in manjšine zavedeli, kaj vse so izgubili«.

Zanimivo, da predsednika države Jovićevo »protihrvaštvo« doslej ni motilo, ni ga motilo vse do občutljivega predvolilnega trenutka, ko je svetovalec nenadoma »pretiral« in se lotil samih temeljev hrvaškega nacionalističnega mita. Tu gre torej za značajske poteze prvega človeka v državi, ki je sposoben bliskovitega izdajstva in se zlahka prilagaja, za njegovo pripravljenost, da se prelevi celo v rablja, samo da bi polaskal desničarskim nasilnežem, ki v resnici vladajo državi že od razglasitve samostojnosti. Takšen napad na svobodo govora ni le izraz žalostnega političnega strahopetstva predsedniškega kandidata levice, ampak tudi dokaz, da ideja levice pravzaprav ne obstaja. Vladajoči socialdemokrati so se namreč skupinsko pridružili vsesplošnemu pregonu Dejana Jovića, čeprav je predstavil le vsem znana dejstva o ozračju, ki je vladalo tik pred odločanjem o izstopu Hrvaške iz Jugoslavije, o zatiranju vsakega drugačnega mnenja in navsezadnje o zahrbtnosti ponujenih drugih referendumskih možnosti.

Nacionalistično nasilje, grožnje tukajšnjim Srbom in drugače mislečim, zatohli vonj strahu ... vse to so bile bistvene značilnosti referenduma o osamosvojitvi leta 1991, so pa tudi značilnosti današnje Hrvaške. In predsednik države jih je s to odstavitvijo in s tem, da je začel grozljivi kolektivni pregon sodelavca, še enkrat odkrito »uzakonil«. V vsakdanjiku, ki ga zapolnjujejo dejanja nasilnih pretorijancev – odstranjevanje tabel z napisi v cirilici, stalno cerkveno zagovarjanje mračnih ideologij in konservativna vojna proti vsem civilizacijskim vrednotam –, je Ivo Josipović napravil nedopustno, verjetno tudi politično zgrešeno uslugo desnim skrajnežem, ko je izstrelil prvi strel, s katerim se je začel lov na njegovega sodelavca. Ker se je drznil povedati resnico, ki naj bi bila »škodljiva za Hrvaško«. Katero in kakšno Hrvaško? Tisto, v kateri bo najvišji organ oblasti omejeval demokratično pravico svobode govora, na široko odpiral vrata nevarnemu skrajnemu nacionalizmu in navsezadnje ogrožal življenje posameznikov, ki si še upajo dregniti v mitomansko identiteto te male, mrakobne države.

Da, hrvaški predsednik je odgovoren, ker je želel ugajati nacionalističnemu volilnemu telesu in je zato s svojim ravnanjem odprl lov na znanstvenika, ki se zdaj z redkimi izjemami v vseh medijih prikazuje kot državni sovražnik, kolektivno ga razglašajo za četnika, stvar pa je šla celo tako daleč, da se različni intelektualni in novinarski biriči odkrito sprašujejo, ali je sploh primerno, da je še naprej zaposlen na zagrebški univerzi. In če ga bo jutri na cesti premlatil kak prizadevni »varuh hrvaške suverenosti«, bo predsednik države nemara cinično ugotovil, kako »škodljivo za Hrvaško« je to.

Država se je spet znašla v letu 1991, pred bližajočo se odločitvijo med predsedniškim kandidatom avtohtonih desnih primitivcev in tistim z lažne levice, ki bo uglajeno odkrivala spomenike nekdanjim nacističnim zločincem, ohranjala tudi nacionalistične mite in s severnokorejskimi metodami zatirala kritično mišljenje. Res odlična izbira. Med dvema enakima sranjema.