Otroci na čakanju

Heni Erceg

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Vsekakor ni lahko biti otrok. Niti če imaš kul in skrbne starše, kaj šele, če te obravnavajo kot manjši kos pohištva, ki ga v skladu z željami in razpoloženjem premeščajo sem ter tja, ali še huje, mu tu in tam namenijo kako brco. Vsi vemo, da idealnih družin ni in da bi malčki, če bi jih kdo vprašal in če bi si revčki upali, povedali marsikaj o svojih malih življenjih v družini, ki jo na Hrvaškem razglašajo za »osnovno celico družbe«. Ta država preprosto poveličuje vlogo družine pri revolucionarnem razvoju konservativne družbe, predvsem seveda družine z več otroki, ki jo sestavljajo očka, mama in čim več mladičev, od katerih jih bo nemalo – pri vsej katoliški indoktrinaciji in politični shizofreniji – zraslo v še eno generacijo novomašnikov, okovanih v kolektivnost in klerofašistično ideologijo. Svoboda tako ali tako velja za nevaren del fundusa politične nekorektnosti.

Tako se je pri sprejemanju zakona, ki bi moral temeljiti prav na humani državni skrbi za otroke brez ustrezne starševske oskrbe – zakona o rejništvu –, spet pokazala vsa brezčutnost hrvaške politike. Koalicijski partnerji HDZ, brez katerih vlada sploh ne bi obstala, so zahtevali, da se rejništvo omogoči tudi istospolnim partnerjem, desničarska večina pa je zaradi tega skočila v zrak, kajti »otroci se rodijo, se vzgajajo in odraščajo v čustveni in fizični skupnosti moškega in ženske«, kot je modro povzel vplivni politični bedak, po poklicu celo psihiater, in s tem postregel z refrenom, tako milim ušesom zlobne, fundamentalistične Hrvaške. Popolnoma neobčutljive za pomembnost zakona, ki bi vsaj nekaterim od najmanjših in najbolj nemočnih omogočil drugačno, lepše otroštvo od tistega, ki ga preživljajo v državnih domovih, čustveno pohabljeni, prikrajšani za vse, zaradi česar je otroštvo veselo in srečno. Potem pa pri dopolnjenih 18 letih po sili zakona iz teh domov vstopijo v svet, torej na ulico, brez ustrezne izobrazbe, brez zagotovljenega bivališča, brez službe.

Toda brezdušne družbe sprejemajo brezdušne zakone, pa četudi gre za zakone, ki zadevajo otroke, zato je gospod premier zgolj iz strahu, da bodo koalicijski partnerji nasprotovali diskriminiranju istospolnih rejnikov, restriktivni zakon odložil »do takrat, ko bodo okoliščine za to primerne«. Sedanje okoliščine pa so prenatrpani domovi, v katerih so razmere neustrezne za bivanje, a kljub temu v njih živi 1172 otrok ali 36 odstotkov več kot leto poprej, povprečna starost rejnikov je 60 let in večinoma živijo v kmečkem okolju, tretjina nima niti končane osnovne šole in imajo rejniške otroke verjetno za delovno silo na kmetiji, novih rejniških družin tako rekoč ni. Poleg tega številne raziskave dokazujejo, da se istospolni pari v starševstvu po ničemer ne razlikujejo od »normalnih«, in da življenje v takšni skupnosti nikakor negativno ne vpliva na psihosocialni razvoj otrok. Toda če zakone narekujeta cerkev in kleronacionalistična volilna mašinerija, je popolnoma mogoče, da bodo istospolnim partnerjem onemogočili celo rejništvo lastnih babic in dedkov, bratov in sester …

»Ker živite v trajnem partnerstvu, se postopek za pridobitev dovoljenja za izvajanje dejavnosti rejništva ustavi,« je pisalo v dopisu centra za socialno delo, pa tudi v tistem, ki ga je ministrstvo za demografijo poslalo na naslov gejevskega para v Zagrebu, potem ko sta se partnerja odločila, »da svoj dom, ljubezen in predanost ponudiva otroku ali več otrokom, za katere starši ne skrbijo, in jim tako zagotoviva veliko boljše življenjske razmere od tistih, v katerih živijo zdaj«. Oba sta pred tem opravila vse psihosocialne teste, torej sleherno zajebancijo, ki si jo je izmislila nevarno birokratska država, priložila sta vse potrebne papirje in dokaze, a zaman. Potem sta zaradi spolne diskriminacije tožila državo na upravne m sodišču in polna upanja čakala na sprejetje zakona o rejništvu, ki pa bo zdaj čakal »na ustrezne okoliščine«. Toda omenjeni par, tako pravi, bo primer prepustil evropskemu sodišču za človekove pravice. Hrvaška je sicer podpisnica evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, v kateri je izrecno navedeno, da se istospolnim skupnostim ne smejo kratiti pravice, ki so zagotovljene heteroseksualnim. Torej niti pravica do rejništva.

V spodobni državi katoliški fundamentalizem vsekakor ne bi imel prednosti pred trpljenjem otrok, zaprtih v domovih, prav tako se ne bi presojalo o brezdušnosti vlade, katere obstoj postane vprašljiv, že če katerikoli od še tako nepomembnih političnih partnerjev kihne. Toda to je država, v kateri novi zakon o splavu pripravlja skupina katoliških talibanov, od katerih zaradi »ugovora vesti« nobeden ne opravlja splavov, zato je popolnoma jasno, da je namen bistveno omejevanje temeljne pravice žensk. Med drugim je to tudi država gostiteljica velikega shoda katoliških radikalcev, na katerem je bil glavna faca neki ameriški psiholog Cameron, po mnenju katerega ima odraščanje v družinah LGBT za otroke grozljive posledice. Človeka so v Ameriki izobčili iz znanstvene skupnosti, izključili so ga iz Ameriške psihološke in sociološke organizacije zaradi »namernega prirejanja izsledkov o identiteti LGBT«, pri nas pa takšnega šarlatana jemljemo resno. Vse, le da bi razčlovečeno nacijo, ki je že tako skoraj ob pamet, prepričali o demonskih starševskih namerah istospolnih partnerjev. Otroci pa so medtem na čakanju.