Tuje dvorišče

Heni Erceg

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Hrvaška predsednica je rekla: »Roganje žrtvam na mestu zločina je civilizacijski poraz za neko družbo, nesprejemljiv revizionizem in rehabilitacija politike, za katero ni prostora v sodobni Evropi.« To se je nanašalo na norenje vojnega zločinca Vojislava Šešlja v kraju Hrtkovci v Vojvodini, od koder so leta 1992 množično izgnali Hrvate. In dodala, da je »porazno, da srbska država leta 2019 dovoli zborovanje istih ljudi v Hrtkovcih, simbolu trpljenja Hrvatov Vojvodine«.

Premierka Srbije je rekla: »Od članic Evropske unije zahtevamo, da ne dovolijo neonacističnih proslav privržencev ustaškega gibanja.« In še: »Ne sme se zgoditi, da bi se zločin pozabil.« To se je nanašalo na skorajšnje srečanje proustaške desnice v Pliberku, kraju tako imenovanega množičnega pobijanja Hrvatov, ki so ga izvajali partizani po koncu druge vojne, zahtevo »da se zločin ne pozabi« pa je izrekla na komemoraciji v ustaškem taborišču Jasenovac.

In obe dami imata prav, z vsako besedo, ko gre za zgodovinski revizionizem, pozabo zločina, ampak … Ampak tako prva kot druga, politično profano, a človeško cinično, zahtevata civiliziranost in soočenje s preteklostjo od druge, še danes sovražne strani. Pometli bi torej samo tuje dvorišče. Kajti premierka Srbije meni, da je civilizirano in sprejemljivo, da na območju njene države še vedno nori in grozi priljubljeni domači zločinec Vojislav Šešelj, moti pa jo ustaška veselica v Pliberku, ravno tako kot hrvaško predsednico, kakor učiteljico, ki ima na piki samo določene otroke, moti odvratno, četniško zborovanje v Hrtkovcih, srečanje v Pliberku pa ji je prav nekako ljubo in ne misli, da je to »rehabilitacija politike, za katero ni prostora v sodobni Evropi«.

Premierka Srbije je Hrvatom z akademske višine očitala nevarno minoriziranje jasenovških žrtev, njena vlada pa nima nič proti odprtju zasebnega vrtca na mestu nekdanjega nacističnega taborišča Sajmište, v neposredni bližini Beograda. Njen spomin je namreč tipično selektiven in je izbrisal čas, ko so v tem taborišču likvidirali kar 6.325 Judov, zaradi česar je Srbija, ob vzorni kolaboraciji svoje oblasti z Nemci, že leta 1942 postala prvo Judenfrei območje oziroma povsem »očiščena Judov«. Pa vendar Sajmište ni spominski kompleks, temveč je postalo »prostor, kjer se bo vaš otrok počutil varno in ljubljeno«. Tj. vrtec, zgrajen na območju, polnem kosti davno usmrčenih Judov, partizanov, antifašistov …, ki ga je država prodala nekemu zasebniku, ki se izgovarja, da se v vrtcu »ne prepeva in ne pleše, temveč prostor izpolnjuje vse kriterije«. Čigave kriterije? Politične kriterije Srbije, katere premierko tako moti hrvaški revizionizem, ne pa tudi njen, domači? Morda zato, ker so v Jasenovcu ustaši ubijali večinoma Srbe, v taborišču Sajmište pa so umirali v glavnem Judje, ki so jih ubijali nacisti, gostitelji pa so jim le malce pomagali?

Skratka, moti nas samo tuji fašizem. Točno tako, kakor hrvaško predsednico šokira provociranje fašista Šešlja, ki je preganjal in ubijal Hrvate, ponosno pa proslavlja obletnico akcije Bljesak, v kateri je Hrvaška leta 1995 osvobodila svoje okupirano območje. Vojaško akcijo, ki se je začela s težkim vojnim zločinom, ki pa se ga prva dama Hrvaške ne želi spominjati in ne meni, da je ta od pravosodja in države namerno pozabljen zločin »roganje žrtvam« in »civilizacijski poraz neke družbe«. Gre pa za tisti strašni zločin, ki ga je storila hrvaška vojska v vasi Medari, v Slavoniji, tam na vzhodu Hrvaške.

V vas so prišli ob petih zjutraj, ne več militanti iz leta 1991, napaberkovani od povsod, temveč izurjena vojaška sila, ki jo je usposobila Amerika, poučena o mednarodni konvenciji o zaščiti civilistov in vojnih ujetnikov, ki se ji je v vasi »postavilo na pot« kar štiriindvajset srbskih prebivalcev. Dvaindvajset so jih ubili, med njimi enajst žensk in tri otroke. Preživeli sta samo dve sestri, ker tistega jutra po naključju nista bili v vasi, ubili pa so jima očeta, mater in sedemletno sestro.

Tako se je slavna akcija Bljesak začela s »pogumno« usmrtitvijo skoraj celotne vasi; s strelom iz neposredne bližine. Hrvaška policija pa po več kot dveh desetletjih še vedno »izvaja preiskovalna dejanja«, tj. ne dela nič, temveč upošteva politično odločitev o prikrivanju zločina. A cinizem države gre še dlje; ko sta preživeli sestri tožili Hrvaško in zahtevali odškodnino, sta tožbo izgubili, plačati morata sodne stroške in grozita jima izvršbi na stanovanji, ker država zahrbten uboj njune sedemletne sestrice perverzno imenuje zgolj »vojna škoda«, ne pa vojni zločin. V takšni zlovešči državi je potem naravno, da notranji minister Bljesak označi kot »kirurško natančno«, tj. brezmadežno čisto vojaško akcijo, to, da je skalpel malo zdrsnil in končal življenja dvaindvajsetih civilistov vasi Medari, pa ni nekaj, česar bi se bilo treba spominjati, kaj šele zločin tudi procesno obravnavati. Takšno roganje žrtvam dejansko je »civilizacijski poraz neke družbe«, kot bi rekla šefinja Hrvaške in kukala čez plot. V enako onesnaženo srbsko dvorišče. V enak civilizacijski poraz.