Predsednik, pojdite se zdravit!

Heni Erceg

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Novica je slaba, a se vsak dan ponavlja: »Z. M.-ja so spet opazili, kako bencin iz ročke razliva po delu Hrvaške in nato z vžigalico neti požar. Z. M. tega ne počne le na Hrvaškem, ampak pogosto prestopi tudi mejo z Bosno in tam še bolj nebrzdano požiga vse, kar mu pride pod roke. Njegova identiteta je dobro znana, vendar se mu policisti ne upajo približati, čeprav obstaja utemeljena bojazen, da bi utegnil v zrak pognati vso državo. Pa tudi širše območje. Očitno gre za piromana, ki mu nobeno pošteno sodišče ne bi izreklo zaporne kazni, ampak bi ga poslalo v kako psihiatrično ustanovo zaprtega tipa.« Hudič je v tem, da je ta Z. M. v resnici predsednik Republike Hrvaške, v kateri ni na voljo demokratični standard, na podlagi katerega bi narod od časa do časa lahko preveril, kakšno je duševno stanje prvega človeka v državi. Brez dvoma ne ravno dobro. Vendar pa pričakovano shizofreno, saj gre za politika, ki je prehodil dolgo pot od domnevnega levičarja do neizprosnega desničarja. Tako imamo na čelu države zdolgočasenega piromana, trdno odločenega, da bo prekosil svojega ideološkega očeta, zloveščega diktatorja Franja Tuđmana, ki je državo upravljal še, ko je bil že na smrt bolan. Čeprav v glavi ni bil nikoli čisto zdrav, posledica tega pa so bili srditi poskusi priključitve dela Bosne, nespoštovanje človekovih pravic in blag odnos do vojnih zločinov.

V glavnem, Z. M. nevarno nadaljuje tam, kjer je Tuđman nehal, žali Bošnjake in spodbuja politično razgradnjo Bosne. K temu sodi tudi trditev, da je v Srebrenici potekal genocid, mogoče pa tudi ne, kajti če pomor »samo« 8000 pripadnikov bošnjaškega naroda štejemo za genocid, potem bomo morali, pravi »strokovnjak«, za holokavst najti kako drugo poimenovanje. Tu pa je tudi hrvaški Vukovar, za katerega »Hrvatje ne trdimo, da je v njem potekal genocid«. Seveda je Z. M. takrat, leta 1995 – ko je, tudi zaradi zločinskega početja HDZ, kakor je poskus hrvaške priključitve dela BiH poimenovalo sodišče v Haagu, srbska vojska kot ponorela pobijala v Srebrenici in etnično čistila dele bodoče Republike Srbske – uradoval v zavetrju Tuđmanove sinekure, daleč od vsakršne vojne.

Takrat enkrat, ko smo v Feralu vztrajno pisali o državi, ki se je rodila iz zločina, mi je zazvonil telefon in Nekaj po imenu Snježana Živanović na drugi strani žice je reklo: »Tvojemu otroku bomo prestrelili noge.« Grožnja je bila zastrašujoča, saj jo je izrekla pripadnica policije, obtožena hudega vojnega zločina – umora treh članov srbske družine Zec. V Zagrebu, kjer vojne skoraj ni bilo čutiti. Toda Marija Zec ni imela te sreče, da bi jo S. Ž. pravočasno posvarila, da ji bo ubila otroka, kajti če bi jo, bi se družina nemara še pravi čas umaknila kam daleč od oči pripadnikov tako imenovane Merčepove skupine. Tako pa so tiste mrzle decembrske noči leta 1991 Snježana in tovariši prišli, takoj ubili očeta Mihajla, mater in malo Aleksandro pa kar v pižami odpeljali v gozd nad Zagrebom in ju prav junaško ustrelili v glavo. Trupli so potem odvrgli na bližnje smetišče. Bili so v uniformi hrvaške policije, vozili policijski avto in imeli policijsko orožje, bili so zakoniti pripadniki odreda, ki ga je vodil vojni zločinec Tomislav Merčep.

Ujeli so jih in zločin so priznali, potem pa so jih, menda zaradi procesne napake, izpustili. Pozneje, po odkritju grozljivih pokolov srbskih civilistov v Pakraški Poljani, so bili nekateri od njih kaznovani zgolj s simboličnimi zapornimi kaznimi, Sinišo Rimca, ki je umor Mihajla Zeca takoj priznal, je za to »junaško« dejanje odlikoval minister za obrambo, poglavnik pa ga je uvrstil med pripadnike svoje častne garde.

Ta morbidnost zločinske oblasti je oporo in opravičilo našla v cinizmu, ki ga izraža piroman na čelu Hrvaške in promotor tega zloveščega režima. Pohaba brez vsakršne človečnosti trdi, da država nima nič z umorom male Aleksandre, da so ga zagrešili posamezniki v prostem času, preostala dva otroka iz družine Zec, ki sta se skrivala in sta zato preživela, pa sta dobila odškodnino. Zato je, kot pravi, deklica samo naključna vojna žrtev, ne pa simbol zverinskosti režima, ki je morilce vgradil v sistem, in pravosodja, ki je vodji teh razuzdanih zločincev in svetovalcu notranjega ministra Tomislavu Merčepu v devetdesetih letih dosodilo več sto tisoč kun. Tednik Feral Tribune mu jih je moral plačati zaradi »duševnih bolečin«, ki so mu jih povzročili naši članki o tem, kako so njegovi ljudje v Pakraški Poljani pobijali srbske civiliste.

Takšen režim danes brezčutno brani predsednik države, zanika vlogo državnih organov pri uboju male Aleksandre in opravičuje ta režim z lažmi o odškodnini preživelima otrokoma Gordani in Dušanu Zecu. Šlo je zgolj za dobro voljo tedanjega premiera Sanaderja, ki jima je namenil neki znesek. Ob Milanovićevi ogabni pripombi: »Kaj pa naj bi še storili?« naj samo dodamo, da jima država ni nikoli vrnila hiše v Zagrebu, da morilci niso bili kaznovani, ampak nagrajeni, da so tisti, ki so ustavili sodni postopek, še vedno pomembni člani vladajoče stranke itd., itd. Zato ima Hrvaška za predsednika moralnega pohabljenca, obsedenega z vojaško uniformo, ki jo je med vojno strahopetno zamenjal za obleko in se kurčil tam v bruseljskem zavetrju, kamor ga je poslal njegov vzornik Franjo Tuđman.

In še to – vse te brezčutne grozote je v nevarni nacionalistični zamaknjenosti izrekel ravno na dan, ko je bila pred desetletji mala Aleksandra zahrbtno ubita na blatnih pobočjih Slemena. Ubila pa jo je Država.