Spomenik laži

Heni Erceg

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Jojme, spet ti Judje, spet holokavst … so glasno zajavkali uredniki Hrvaške televizije, razpeti med ukaze vladajoče partije, katere retardirani storitveni servis so, in resnične dogodke iz hrvaške zgodovine. A so se hitro domislili, kako poskrbeti, da bo volk sit in koza cela. Tako je HTV na dan spomina na holokavst v udarnem terminu predvajala profani izdelek domoljubnega desničarja, ki govori o tem, kako je izraelski Mosad prijel nacističnega voditelja Adolfa Eichmanna, snovalca »končne rešitve«, torej poboja več kot šestih milijonov Judov. V pozni nočni termin pa »bomo uvrstili šov,« so premeteno sklenili podrepniki HDZ na HTV. Tako so si gledalci v gluhi noči lahko ogledali del deveturnega dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna o pobijanju Judov. V drugih državah.

S tem je bilo zadoščeno družbenemu konsenzu, da Hrvaška ni imela nikakršne vloge pri množičnem uničevanju Judov med drugo svetovno vojno, zato je režimska TV kot vsako leto dodala še film Schindlerjev seznam s tistim »dobrim« esesovcem, ki ljubi Judinjo in poleg tega še reši nekaj Judov. »Ali res nimamo nobenega filma, ki bi govoril o našem, avtohtonem fašizmu?« se je s konca uredniške mize zaslišal tih »sovražni« glas, temu pa je takoj sledilo skupinsko krakanje, češ o kakšnem filmu vendar govori – morda o tistem protirežimskem o koncentracijskem taborišču Jasenovac režiserja Lordana Zafranovića? –, saj brez dvoma ni njihova stvar, da presojajo o zgodovinski resnici in iz bunkerja vlečejo takšne »protidržavne« filme ali da samostojno urejajo neodvisni televizijski program in se lotevajo vprašanj, katerih reševanje je sizifovo delo.

Tako je izobraževalna partijska televizija Hrvatom še enkrat pojasnila, da so zlo, taborišča, pogromi nekaj, kar se je dogajalo drugje, da je fašizem tujka in da je bilo življenje v ustaški državi prav prijetno za vse njene državljane, tudi za Jude, Srbe, Rome, antifašiste … Med drugim bi moral to potrjevati Spomenik žrtvam holokavsta, ki že kako leto stoji tam na zagrebški železniški postaji, prekrit s temno ponjavo. Skrit očem javnosti. Prav kronologija nastanka tega spomenika odlično ponazarja odvratni revizionistični odnos do nekdanje ustaške države, ki je sama, po lastni volji, fašizem izbrala za svojo družbeno ureditev. Tako je po pomoru 30 tisoč hrvaških Judov minister v vladi NDH Andrija Artuković slovesno ugotovil, da je na Hrvaškem »judovsko vprašanje rešeno«.

Najprej je bil s pritlehno politično zvijačnostjo postavljen Spomenik žrtvam holokavsta ne upoštevaje temeljne predpostavke demokratičnega ravnanja, ki predvideva vključitev in spoštovanje mnenja prizadetih etničnih skupin. Judovska občina v Zagrebu in Svetovni judovski kongres sta nasprotovala zamisli o postavitvi takšnega spomenika, saj bi pomenila simbolno pomilostitev ustašev in NDH, ki so pri zločinih nad Judi odigrali krvavo vlogo, in namerno ustvarjanje »umetniškega« vtisa, da je bila za trpljenje Judov na Hrvaškem odgovorna nacistična Nemčija. To je ničta točka hrvaškega revizionizma, zaradi katerega je bila antifašistična spomeniška dediščina in tista, posvečena žrtvam ustaškega genocida nad Judi, Romi in Srbi, popolnoma uničena že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in nato nikoli obnovljena, v najslabšem, sramotnem, propadajočem stanju pa je prav območje okoli taborišča Jasenovac, osrednjega simbola genocida na Hrvaškem.

Namesto v obnovo uničenih spominskih znamenj, pomnikov avtohtonega, domačega fašizma, so 11 milijonov kun vložili v ogromen zid, sestavljen iz nagrmadenih kovčkov – potrditev trajne zgodovinske laži, saj govori o splošnem pogromu proti Judom, čeprav stoji v glavnem mestu nekdanje ustaške države, utemeljene na brezobzirnih rasnih zakonih. Tako se Hrvaška vedno znova izogne priznanju svoje vloge v tistem mučnem zgodovinskem obdobju in se uradno ne meni za temo ustaških zločinov nad Judi in drugimi »nečistimi« etničnimi skupinami, zločinov, tako okrutnih, da je bil nad njimi zgrožen celo visoki nemški častnik med obiskom v tej satelitski privrženki tretjega rajha.

Ni čisto nepomembno, ali je spomenik v Zagrebu res plagiat podobnega zidu, sestavljenega iz kovčkov, italijanskega umetnika Fabia Maurija, toda hrvaški avtor na to zgolj lakonično odgovarja, da ga je navdihnil prizor iz filma Schindlerjev seznam in ga je zgolj »prenesel v drug medij«. Tako imamo Schindlerja tudi na zagrebški železniški postaji, njegovi tovariši nacisti pa pogledujejo izza tistih kovčkov – pred deportacijo v smrt iztrganih iz rok očetov, žena, otrok – kot izključni krivci za smrt tudi hrvaških Judov, s čimer se je endehajevski Zagreb otresel odgovornosti za zločin nad svojimi meščani, naš, hrvaški fašizem pa se skuša še naprej prikrivati.

Zato je to oportuna umetnost laži, vendar tudi resnica o državi, katere prebivalci se odrekajo takšnemu pomniku, posvečenemu judovskim žrtvam. Najhuje pa je, da ta spomenik priča o cinizmu vsakega revizionizma, v skladu s katerim naj bi bilo mogoče izkazati spoštovanje žrtvam in pri tem zamolčati ime krvnika. V tem primeru je to ime neke države iz preteklosti, ki jo želijo njeni nasledniki na oblasti vtkati v zavest naroda zgolj kot izraz naravne »želje Hrvatov po lastni državi«. Od tod tudi spomenik »našim« Judom, ki to ni. In ključno vprašanje: zakaj nova zagrebška levičarska oblast, ki je pred tremi leti, takrat še v opoziciji, nasprotovala postavitvi spornega spomenika, tega ne preimenuje v Spomenik žrtvam NDH in ga končno odkrije. Ampak si zatiska ušesa, spomenik pa še naprej ostaja prekrit s temno ponjavo.