Zapisi iz okrepčevalnice

Maja Novak

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Ihta

Če parafraziram uvodne takte izvrstne radijske kolumne Marka Radmiloviča: »Sedim v močvirju in prevajam.« Prevajam, prevajam, prevajam, prevajam v petek in svetek, prevajam (aprila) v snegu in dežju, prevajam med zimskimi šolskimi počitnicami v Ljubljani in takrat, ko so v Mariboru, in včasih prevajam celo ob četrtkih, saj me vedno le kake pol avtorske pole loči od smrti zaradi lakote. Družbo mi delajo zidarji, ki že drugo leto z daljšimi prekinitvami obnavljajo hišo tik poleg. Zase vem, da prevajam solidno, o njihovem delu pa si tudi lahko mislim svoje, saj sem žal podnajemnica v eni od takih po koščkih sezidanih hiš – kritizirati pa jih kljub temu nimam pravice, saj navsezadnje tudi jaz ne znam polagati ploščic ne pokriti strehe tako, da ne bi že čez nekaj mesecev zamakala.

Pa med prevajanjem zavijem na malico v okrepčevalnico (v tisti na Pokopališki je hrana odlična), zidarji pa kajpada tudi. Kakih deset minut za mano primarširajo. Pa natakarica, ki bi si morala pri svojih približno štiridesetih letih resnično že najti moža, kljub tej neznanski časovni razliki najprej postreže njim, preden blagovoli pokazati, da me je vsaj opazila, in ko se milo pritožim, ji zidarji kavalirsko, vsi kot en zidar, priskočijo v bran ter me obvestijo, da je tak preferenčni tretma edini pravilen, kajti »mi smo delavci, ti pa si baba«.

Zanimivo. Spokorjena se vrnem k prevajanju, v okrepčevalnico na Pokopališki pa nič več. Knjiga, ki jo pravkar prevajam, bo naslednje leto izšla pri Modrijanu, napisal jo je angleški sociolog Terry Eagleton in nosi naslov Zakaj je imel Marx prav. Me presneto zanima, ali imajo apologeti kapitalizma toliko jajc, da jo bodo prebrali ... Pa prevajam takole:

»Na tem mestu kaže poudariti, da prvotni proletariat ni bil to, čemur danes pravimo razred modrih ovratnikov, niti ni šlo za moške. V antičnih družbah so ga sestavljale ženske nižjih družbenih slojev. Beseda ’proletariat’ izvira iz latinskega izraza za potomstvo in označevala je tiste, ki so bile prerevne, da bi državi lahko služile drugače kot z rojevanjem. [...]Družba od njih ni zahtevala produkcije, temveč zgolj reprodukcijo. Proletariat je torej nastal med tistimi, ki so bile zunaj delovnega procesa, ne znotraj njega. Vseeno pa je bilo delo, ki so ga morale opravljati, precej bolj naporno od lomljenja skal.«

Kako bomo pri tako zmedenih predstavah o svetu takrat, ko se bomo zgrinjali na demonstracije, sploh lahko razločili, kdo je »naš«, kdo »njihov«, kdo pa »baba«?

Zanimivo. O, ko bi bila to prevedla kak dan prej, koprneče zavzdihnem – kako elegantno bi lahko, oborožena s tem podatkom, utišala zidarje v okrepčevalnici! Pa jih seveda ne bi. Saj me sploh ne bi poslušali. Modrim ovratnikom ni nikoli mogoče ničesar dokazati; kajti delavski razred iz objektivnih razlogov potrebuje vsaj malo tolažbe in zagotovo mu je lažje pri srcu, ko si misli: mogoče sem kot delavec vseskozi jebena stranka, ampak vsaj baba nisem. Nekdo je na tem svetu še nižje od mene.

Da bi bile stvari še bolj zanimive, tile moji zidarji delajo v petek bolj redko, v svetek pa vedno, lani je eden od njih v pripekajoči poletni vročini malone brez odmora na strehi preživel kakih dvanajst ur, kar je zagotovo skregano z delovno zakonodajo, ogromne šipe za zasteklitev panoramskih oken v pritličju so letos s kamiona nosili med najhujšo poledico (zlobno sem prežala in čakala, da bo komu spodrsnilo), pa tudi sicer delajo ob vremenu, ko človek še psa ne bi nagnal na cesto, celo Hilda Tovšak pa mogoče, zgolj mogoče, delavca ne na gradbišče. Vse torej priča o tem, da gradijo na črno: takrat, ko imajo v svojih siceršnjih službah »voljno« – ali pa sploh nimajo služb in jim drugega ne preostane. Sama sem »fizična oseba brez dejavnosti« ali v nekoliko manj groznem novoreku »prekarna delavka«. Pol avtorske pole od smrti, saj pravim. S temi fanti in možmi me torej druži toliko skupnega, da bi jih osupnilo, ko bi malo razmislili; v tisti nesrečni okrepčevalnici bi se morali pravzaprav skupaj zapiti »do deske«.

Seveda bi bilo popolnoma nesmiselno za to, da so stereotipi o delitvi vlog med spoloma v opranih delavskih možganih prevladali nad razredno zavestjo (podobno pranje možganov pa je verjetno zabrisalo tudi misel na kako revolucijo), kriviti našo državo – je pač še premalo časa na tem svetu – ali vlado ali desnico na splošno ali Janšo in Novakovo posebej (čeprav se njuna brata po duhu Aleš Primc in Roman Vodeb krepko trudita, da bi tudi sama prispevala kako drobtinico k obči neumnosti – vendar ne kaže pozabiti, da je Janez Rugelj kvasil njunim enakovredne bedastoče že v »prejšnjem režimu«), osupljivo pa je spoznanje, kako hitro in brez bolečin se je obča mentaliteta kljub polovici stoletja socialistične vzgoje, šolanja, propagande, praznovanj osmega marca in otipljivih dokazov o enakopravnosti spolov tako rekoč v trenutku vrnila k preživelim miselnim vzorcem, ki sta jih posvetna in verska oblast izumili že pred ohoho stoletji – kajpak sebi v prid. Tu ni po sredi le vprašanje spolov. Podoben antagonizem je mogoče čutiti tudi med »rajo« in bolj ali manj samooklicanimi »intelektualci«, da o naraščajočem slovenskem narodnjaštvu in sovraštvu do istospolno usmerjenih sploh ne govorim. Načelo divide et impera deluje bolj kot kadarkoli prej. In tako se sprašujem: kako se bomo sploh prepoznali? Mi proletarci, med sabo? Takrat, ko bo čas za vstajo proti menedžerski brezobzirnosti, revščini na eni in potrošništvu na drugi strani, proti vladi, ki pod krinko oživljanja »gospodarstva« rešuje zgolj kapital, proti diktatu EU, ki počne do pike isto? Kako bomo pri tako zmedenih predstavah o svetu takrat, ko se bomo zgrinjali na demonstracije, sploh lahko razločili, kdo je »naš«, kdo »njihov«, kdo pa »baba«?