Otroški parlament

Maja Novak

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Ihta

En srednjepomladanski dan v tretji polovici aprila. Iz očitnih razlogov sem se odločila, da bom špricala matematiko.

»Po matematiki špricaj še angleščino,« je predlagal preostanek drugega e s Šubičeve. »Profesorica angleščine J. je pesjanka. Naše obleke in pričeske komentira, poleg tega pa ti takrat, ko ti pred tablo veli postaviti glagol ’gristi’ v vse tri znamenite čase in ti improviziraš ’griz, groze, grizen’, reče, da si nesramen idiot.« Tudi prav. Otrok se ne sme zmerjati. »Mislim, da bi morali vsi kolektivno špricati njeno uro. Da bo vedela za drugič,« sem pribila.

Manjša zmeda med sošolci. Če se pa ne sme, je reklo devetindvajset odstotkov volilnega telesa. J. ni tako grozna, da bi tvegali ukor.

Drugi so bili za, vendar smo se pri priči razcepili. Vnela se je debata, ali naj špricamo za šankom pri Mraku (17,3 odstotka) ali v Kopru (19,6 odstotka). Moja frakcija (20,9 odstotka) je zagovarjala pobudo, naj se demonstrativno parkiramo tik pod angležinjina okna, da nas bo lahko videla in se zamislila nad sabo, vendar je prišlo do razkola ob vprašanju, ali naj samo sedimo tam (49,2 odstotka) ali si prinesemo vrčke piva iz tik poleg ležečega Medexa (50,1 odstotka, Andreja je bila kot po navadi vzdržana). Odločilni glas je bil moj in zakrožile so tudi cigarete.

Tequila, gverila, ratatatata. (Joj, kako si želim, da bi lahko prilepila link do Bajage.) Zrak je dišal po revoluciji.

In potem se je oglasila večna Simona, pridna Simona, odličnjakinja Simona, predvidljiva Simona, ekspertka za STM s temelji marksizma in pobožna vpijalka vseh Albertovih naukov, konstruktivna Simona, ki se zgolj slučajno ni pisala Golob in ki je pribila: »Mislim, da moramo zahtevati starševsko-učiteljsko konferenco in povedati, da ne želimo, da nas bi še poučevala J.«

»Kdo pa naj bi nas?« sem se pozanimala in upala, da bo rekla Katja Pavlič, kajti

Katja Pavlič je bila resnično da best prfoksa, kar sem jih kdaj srečala. Ampak Simona je rekla: »Ne vem in ni važno. Naša iniciativa se mora zavzemati za zeleno okolje, spremembe v politični kulturi, pod poglavjem ’tehnologija’ za telefon v gostilni vsake slovenske vasi, da bo mogoče ob štirih zjutraj priklicati babico in porodničarja, ter pravico žensk do tega, da ob nedeljski frati solati spijejo kuba libre. Pa oni denar, ki smo ga lani vplačali za skupinski ogled filma o Janis, ki je potem odpadel, nam morajo vrniti. Pa nič več mortadele za malico. Je kdo zame?«

Kaos. Tisti odstotki volilnega telesa, ki so že sicer nasprotovali stavki (29 odstotkov), so nasprotovali še naprej. (Ampak moj predvolilni pir so pa pili, duše prodane. Ena je zagrabila šolski nahrbtnik, češ da gre k angleščini, pa sva se pravočasno vmešala Kos in jaz.) K Simoni sta prebegnila dva iz stranke Mrak, trije iz stranke Koper in žal tudi eden iz moje frakcije, ki je navijala za Katjo Pavlič. Očitno je bilo, da še zlepa ne bomo šli nikamor, ker moramo ubesediti svoje prihodnje ravnanje. Prešpricali smo še fiziko, ampak tovariš Jani, tisti, ki smo mu kupili morskega prašička, nas je razumel in je potegnil z nami. Nazadnje smo koalicijsko sestavili nekakšno besedilo, ki je od staršev in profesorskega zbora zahtevalo spremembe, pa pri priči, ampak mudi se pa ne, to, kaj hočemo, bomo povedali, ko bomo vedeli, kaj hočemo. Samo J. naj gre, od tam bomo igrali po posluhu.

Na starševsko-učiteljski konferenci so nas dijake sploščili kot bager mačke.

To je kazalo pričakovati. Starši so bili zgroženi nad našo predrznostjo. Seveda so na konferenco prišli le fotri in matke tistih devetindvajsetih odstotkov, ker so drugi, liberalni in, bodimo pošteni, malce pišmevritični kot moja mama, menili, da se moramo pri svojih letih znajti sami, in med drugim smo izvedeli tudi to, da smo hudičevo seme in da bi me neki oče, če bi bila njegova, prebutal. Nazadnje je dvignila glas moja sošolka B., sicer moja draga prijateljica, ampak tistega dne nekako ni bila prava. Poudarila je, da je bila na dan demonstrativnega štrajka bolna, torej upravičeno nenavzoča tako pri pouku kot pri špricanju pouka, zato ni mogla izraziti svojega mnenja – to procesno formalno ali formalno procesno meče senco na ves predvolilni proces, ki ga bi bilo treba ponoviti, sicer pa podpira J. Devetindvajset odstotkov je na lepem postalo skoraj petdeset. Za nameček je Mrak rekel, da je v prihodnje pripravljen hoditi v Koper, Koper pa je izjavil, da mu bo obiske vrnil. Simonini so gledali moje, češ da naj kaj zinemo, moji so gledali Simonine, češ, a znate povedati kaj o pariški komuni, ampak brez haska. Ker nismo bili enotni, so nas povozili kot mačke. Kot beli dan je bilo jasno, da me bo J. učila angleščino do mojega šestdesetega leta – saj ne, da ne bi bilo treba. Aj dont spika ez wan šuda. Aj šuda translejt for Učila.

Tu se začne zgodba razlikovati od današnje resničnosti. J. je v solzah zapustila učilnico, kjer je potekal avtodafe, in izjavila, da je zdaj ona tista, ki noče učiti nas. Dobili smo Katjo Pavlič, aleluja. Ampak nobenega drugega J. si ne predstavljam, ki bi prepustil oder Katji Pavlič samo zato, ker mu žvižgajo.

Ali mi lahko zamerite, če me ob pogledu na današnje predvolilno dogajanje navdaja obup? In če se mi vse skupaj zdi kot otročarija? Drugi e se je pozneje v življenju še kar znašel. Ponosna sem nanj. Pripadnik stranke Mrak je poslovnež v Kanadi. Večno neopredeljena Andreja je naredila kariero manekenke v Združenih državah, plavolasa, kot jagned visoka S., ki je bila koprovka, pa na Nizozemskem. Ko bi v naš razred hodil še naš vrstnik Borči, bi našteli tri manekene. B. Z., pripadnica skupine devetindvajsetih odstotkov, je uspešna novinarka, ki poroča o vinih, teličkih in bučah, vendar ni Mojca Mavec. Moja ljuba B. še nadalje boleha. Simonin brat je znan fotograf. Jaz, kronično okajena prevajalka in spletna pesnica, pa se še kar čudim, kako je mogoče, da se iz bridke lekcije, ki smo jo užili pri sedemnajstih, nismo naučili, kako se ruši J.