Napad na družbo

Jože Vogrinc

29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Javna pamet

Terorizem si na Zahodu predstavljajo, kakor da »prihaja od zunaj«. Utelešenje tega je »islamski fundamentalizem«. Sodobna družba pa se bo morala soočiti s tem, da proizvaja nasilni ekstremizem sama. To velja tudi za islamskega, saj so se najprej radikalizirali islamski razumniki, ki so prišli v stik z Zahodom. Tipični teror, nastal v ZDA ali v EU, pa je individualni teror nad anonimno množico. Večinoma je »desni«: izvajalci se imajo za domoljube in vidijo grožnjo v prišlekih. Štejejo se za konservativce (so za Boga, vero, družino itn.). Napačno pa bi bilo meniti, da izvira terorizem Breivikovega tipa kar iz »krščanske ideologije«. Tudi mnoge pripadnike solidarnostnih gibanj in mirovnike motivira krščanstvo. Pač pa to, da se naredi za božje orodje, terorista očisti krivde in mu da moč, da prestopi etične meje, katerih spoštovanje nas dela človeške.

»Levi« in »desni« terorizem nikakor nista paralelna. Vsaj če se omejimo na razviti svet, je bilo levega bistveno manj. Kar ga je bilo (pretežno v 70. letih), je bil usmerjen proti konkretnim reprezentantom oblasti in kapitala, kot »izvršitev obsodbe« za konkretna storjena dejanja. Nikoli ni bil naperjen kar tako proti anonimni množici, nikoli proti nedolžnim navadnim ljudem. Edini primer, ki se je zdel tak (bomba na vlaku v Italiji), se je izkazal za podtaknjenega. »Individualni« teror pa je po obliki in vsebini napad na družbo.

Mogoče je poiskati tip družinskega okolja, ki potencialno poraja desni terorizem, in ga povezovati tudi s psihoanalitično razumljenimi libidinalnimi tipi: asocialnost, zaprtost družine, najraje navezanost sina (edinca) na mater, avtoritarno miselno okolje, čustvena zavrtost, šibki in površni stiki z drugimi, pomanjkanje prijateljev in sorodnikov, introvertiranost, čezmerna odvisnost od medijev ...

Sodobna družba je prezapletena za njene člane. Stiki z drugimi so površni in naključni. Predstave o svetu, pridobljene s pomočjo »proste izbire« medijev, so fantazemske in ne temeljijo na pomenljivih dejanskih, vsakodnevnih izkušnjah prijateljstva, ljubezni, bolečine, bolezni, smrti, ki bi se razreševale v varnem okolju trdnih socialnih omrežij. Ta svet je abstrakten. Posameznik prek filmskih in TV-zgodb ter računalniških igric vpije vase povsem abstraktno, napačno izkušnjo o smrtnosti, tako tuji kot lastni. Kdor ima sam otroke in je vsaj nekoliko podoživel bolečino izgube ljubljenega človeka, ne more iti streljat druge ljudi - razen če ga mediji navadijo na abstrakcijo tistih, ki jih je dovoljeno in treba sovražiti.

To se vsak dan počne. Breivik je do konca izpeljal miselno pohabljenje, ki ga vsak dan naredi tisoče piscev in bralcev sovražnega govora. Pisano množico med seboj popolnoma različnih ljudi, ki so bili norveški mladostniki, skoraj otroci, različnih ras, na taboru, ki je vendar oblika druženja, je abstrahiral v »multikulturni marksizem-islamizem«. Streljal pa ni na nalepke, ampak na žive, neznane ljudi, posameznike in posameznice. Če kaj, se moramo boriti proti takšnim pojmovnim skrajšavam. Vsak izmed nas je najprej konkretna oseba, ki rada živi, ki bi rada ljubila in bila ljubljena, ki je ni dovoljeno potlačiti v abstrakcijo, da jo lahko potem zradiramo s sveta v imenu svojega prepričanja. Absurdno je obravnavati najstnike na poletnem taboru kot oborožene sovražne vojake. Miselni zločin Breivikovega tipa naredi vsakdo, ki misli ali reče »čefurji raus«. Razlika med fašistoidnim državljanom in teroristom je v tem, da se prvi zadovolji s tem, da popeni zasebno ali na blogu, drugi pa »deluje«. Patološko je to, da mu vsi dejanski socialni stiki - z mamo, prijatelji, blagajničarko v marketu, sopotniki na vlaku itn. - pomenijo manj kot njegov fantazemski konstrukt Sovražnika. Za tistega, ki komunicira s svetom pretežno samo še prek zasebne zbirke internetnih stikov, je svet živih ljudi izgubil realnost in ga je nadomestil z abstrakcijami.

Breivik je našel smisel življenja v načrtu in izvedbi svojega dejanja, razumljenega kot napad na družbo. To je dovolj dosledno. Rešitev, ki jo je našel, je dosledna poenostavitev pogosto izrečene teze evropskih konservativcev: iz družbe je treba odstraniti tujek, pa bo delovala; jaz se žrtvujem, da bom to opravil. Natanko tako je deloval fašizem.

Absurdno je obravnavati najstnike na poletnem taboru kot oborožene sovražne vojake. Miselni zločin Breivikovega tipa naredi vsakdo, ki misli ali reče “čefurji raus”.

Zaradi globalne krize smo v družbenem položaju, iz kakršnega se je razvil fašizem: v imenu obrambe izročila, doma, družine, vere je treba izločiti X, ki nas ovira pri realizaciji načrtov. Natanko takšno fantazijsko vlogo imajo v Sloveniji za del desnice »komunisti«, skrivno omrežje, ki iz ozadja obvladuje družbeni prostor. Popolnoma noro je šteti za »komuniste« iste ljudi, ki se jim na drugi strani očita, da so »tajkuni«. To ima natančno vzporednico pri nacistih, za katere so bili Židje obenem »komunisti« in »velekapitalisti«. Na osnovno nemogočo, notranje protislovno podobo »Žida«, ki je obenem velekapitalist in komunist, je nacizem lahko nalepil poljubne dodatne nalepke. Če si danes v Sloveniji lahko obenem komunist in tajkun, si mimogrede lahko še čefur, balkanec, spolni iztirjenec itn. Natančno tako Breivik poenoti grožnjo Norveški v marksistično-islamistično grožnjo, kar je prav tak stvor, ki ne more zares obstajati, saj je politično nesmiseln in ideološko nemogoč.

Ne pomaga razglasiti Breivika za sociopata. Morda je. A podobno mislijo in nekaznovano govorijo in pišejo mnogi po vsej Evropi. Psihiatrična »osamitev« terorista v »norca« v medijih za trenutek pomiri publiko: saj nismo nori in mu ne bomo nasedli, norce, kot je on, pa je treba najti in izolirati.

Vse v doslej znani življenjski zgodbi kaže na navadnega človeka. Oče ugleden, sin živel z materjo; ni se zanimal za politiko, šele proti koncu dvajsetih je postal skrajnež. Prav nič v tem profilu ne preseneča, če poznamo nastanek nacizma in profil nacistov. Fašist prezira politiko, ker ni učinkovita. Zanj so navsezadnje vse grožnje svetu, kakršen je nekoč bil ali bi lahko bil, če ga ne bi ogrožali tujki, isto. Zato mirno trobezlja o marksistično-muslimanski nevarnosti. Verjame, da je njegovo dejanje žrtev. Ta pomembna informacija kaže, v čem je nevarnost »krščanskega konservativizma«: izročilo mučeništva za Boga je model za izbris »drugačnih«.

Izrecni sovražnik Breivika je večkulturnost, kjer živijo ljudje različnih prepričanj, različnih življenjskih slogov in smislov, vidno eni poleg drugih, a eden mimo drugega. V večkulturnih mestih starega sveta so živele skupnosti vsaka zase, stiki z drugimi so bili regulirani in omejeni in večina ni imela dostopa do javnega življenja, politike, oblasti. Danes je to drugače. Arabec lahko postane norveški poslanec ali direktor. Živijo drugače kot mi, a hočejo isto kot mi, uživajo po naše. Jemljejo nam užitek, je z Lacanom povedal J.-A. Miller. Za Breivika in njegove je neznosna ta »kraja identitete«: če je Drugi lahko vse to, kar sem jaz, kako sem potem jaz sam sploh lahko, kar mislim, da sem: Norvežan, kristjan itn.?

Kako se soočiti s tem? Poudarimo: Breivika kot posameznika nikakor niso eksistenčno ogrožali tisti, nad katere se je spravil. Ogrožen je abstraktno, v svoji fantaziji. Ko napada družbo, napada fantazijo. Rešuje družbo pred razpadom. Ker pa je že razpadla, eliminira tujke v pošastni veri, da bo to, kar bo ostalo od črepinj, »cela« družba.

Kaj imajo skupnega svojci, ki jim je terorist pobil bližnje? Ničesar razen bolečine in izgube ljubljenih. Ta je skupna kristjanom in muslimanom, ateistom in vernikom. Sočutje zaradi smrti, nepopravljive izgube, sega čez vse medčloveške razlike. Mora nam dati moč, da sprevidimo, da nam drugi, ko živijo svoje življenje, ničesar ne jemljejo; da za nas utelešajo nepreštevno, nezasegljivo svojost, kjer v vsakem lahko najdem tako kaj, kar sem tudi jaz sam, kot kaj drugega, kar nisem. To daje tudi meni pravico, da smem biti, kar sem.