Grobi materializem dolžniškega suženjstva

Jože Vogrinc

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Javna pamet

Marxovo razumevanje politike v kapitalistični družbi kot ideološko sprevržene oblike izražanja interesov razreda kapitalistov se zdi vladajočim danes pregrobo. Res je zastarelo. Realnost globalnega kapitalizma v krizi je celo v EU ali ZDA neskončno bolj groba. Politika izraža interes velekapitala brez vsakega zadržka in države razume kot dolžnice in obenem izterjevalke dolga. Dolg so dolžne izterjati od svojih državljanov in od drugih držav, te pa naj ga izterjajo od lastnih državljanov ali tretjih držav in tako navzdol. Vrlina, ki jo zahtevajo od državljanov, je, da se sprijaznimo z dolžniškim suženjstvom: s preobrazbo državnih proračunov iz pripomočkov za javno blaginjo v programe za servisiranje upnikov (= bančnega velekapitala) na račun dolžnikov (= prebivalstva zadolženih držav). Upnikov, ki so sami glavni povzročitelji dolgov. Vse to proč od razvajenih množic demokratičnega sveta ni nič novega. V Latinski Ameriki in Afriki je že dolgo tako. Novo je, da se nam to dogaja v Evropi. Zares grozljivo pa je, da se nad tem ne zgrozimo.

Ideološko manipuliranje vladajočih je grobo in preprosto. Lovijo nas v pasti državljanstva in prek njega na nacionalno pripadnost in zavest. Vsakič, ko so mediji izrekli ime nove zadolžene države (Grčija, Islandija, Irska itn.), smo se pustili preslepiti vtisu, kakor da gre za objektivno dogajanje (epidemijo, vulkanski prah ali kaj podobnega), kjer je čisto naključje, če je zadelo tudi nas osebno. Nihče ni kriv. Obenem pa politiki in mediji v vsaki izmed držav EU z vsako omembo svoje ali tuje države svoje državljane primorajo, da se prepoznajo v razliki do državljanov druge države kot »srečni« ali »nesrečni« (ker smo ali nismo zadolženi; ker smo ali nismo Nemci ali Grki) in da krivdo, razširjeno s posameznih krivcev na državo nasploh, prenesejo na njenega poljubnega prebivalca: »Grki so živeli prek svojih zmožnosti«. (Bolj zvit je poziv v Dnevniku ob znižanju bonitetne ocene: »Slovenija, strezni se!«; bralec ima svobodo, da se kot državljan Slovenije v pozivu prepozna in začuti dolžnost, da se strezni, ali da razume poziv kot naslovljen na druge - na državno oblast, ki zastopa Slovenijo - in se njemu ni treba strezniti.) Discipliniranje lastnih državljanov in šovinizem do drugih se lepo dopolnjujeta, pa tudi »objektivizem« omenjanja imen držav in »subjektivizem« prepoznavanja sebe in drugih kot utelešenja pripadnosti državi: lahko smo pri sebi zadovoljni, da »pri nas še ni tako hudo kot v Grčiji«, v isti sapi pa verjamemo, da je nekdo »objektivno zapravljal« že s tem, da je po naključju grški državljan.

Grčija je prvi dolžniški zapor v Evropi, gradijo pa še nove. Biti državljan Evrope ni več zagotovilo, da nisi v dolžniškem zaporu.

Da se iztrgamo tovrstnemu manipuliranju, bi morali natančneje ugotoviti, kdo, kdaj, kje in zakaj se je neprevidno zadolževal. Ko pridemo tako daleč, pa ne naletimo le na vlade in na tajkune (= tiste, ki so se iz podjetnikov in bančnikov spremenili v »povečevalce vrednosti lastnine«, se pravi v špekulante s kapitalsko rento). Naletimo na pokojninske sklade, zavarovalnice, male delničarje in drobne kreditojemalce. Jezni mali človek utegne tu najti samega sebe ali naravnost kot najemnika prezahtevnega posojila ali po ovinku pri velešpekulantih z »njegovim« denarjem (kot mali delničar, varčevalec, zavarovanec itn.). Od tod pa ne sledi le, da se bo v državah upnicah sesul proračun, če države dolžnice ne bodo sesuvale svojih proračunov. V državah, od koder so banke upnice, bi bil polom bank katastrofa za vse sloje. Zaostrovanje nasprotja interesov med državami upnicami in zastopnicami upnikov na eni strani in državami dolžnicami oziroma zastopnicami dolžnikov na drugi je neizogibno.

Globlji vzrok načina, kako se globalna kriza zapleta v Evropi, ni popolna prevlada finančnih špekulacij nad »realno ekonomijo« (ta je le površinska oblika, v kateri je kriza izbruhnila), ampak podreditev vseh denarnih tokov in obveznosti ter vseh oblik premoženja, tudi javnega, oplajanju in akumulaciji kapitala. Tudi tista področja, ki še niso formalno privatizirana, razjeda vpeljevanje menedžerskih meril uspešnosti in produktivnosti.

V vseh državah s proračunskimi težavami je na udaru javni sektor. Vedno bolj groba politika se kaže v vedno bolj površnem razumevanju javnega sektorja in v vedno bolj grobih ukrepih za njegovo kleščenje. Govorci »v imenu gospodarstva« strošku, ki bi se ga radi znebili, gladko rečejo enkrat »javna uprava«, drugič »predraga država«, tretjič »javni sektor«. Grobi predlog pavšalnega znižanja plač v javnem sektorju za 4 odstotke ne bo zadnji.

Spet nas strašijo, da se bo boniteta Slovenije še znižala in dolg še povečal, če država ne bo zarezala v javni sektor. Javni sektor je idealen za zmanjševanje proračuna, saj je tiste, ki niso zaposleni v njem (in so vedno v večini), lahko naščuvati proti njemu. Zamolčana pa je trajna družbena škoda: slabše zdravje, slabše možnosti za šolanje, slabše socialno skrbstvo, in to najprej za izpostavljene družbene skupine. Pritiski k privatizaciji stvari še poslabšajo, ker naredi privatizacija zdravje, izobrazbo in socialno varnost za privilegij. Družba še bolj razpade po šivih: povečuje se brezup (depresija, samomorilnost, alkoholizem, kriminal ...), kakovost življenja se zmanjšuje, družbeni boji postajajo ostrejši in nasilnejši.

To je dejanska družbena cena zmanjševanja državnega dolga na račun javnega sektorja. Ali se vam zdi razpad družbe cenejši kakor servisiranje upnikov? Te cene ne vidi, kdor je noče videti. Najbrž je ni mogoče v celoti izračunati. Nezmožnost, da bi si predstavljali razpad družbe kot izgubo, merjeno v evrih, pa ima v vladajoči ideologiji za protiutež nesposobnost, dojeti pogubne družbene in politične posledice denarne in davčne politike, ki se spreneveda, da je le uravnavanje denarnih tokov, torej spodobno in čisto početje visoko nad ravnijo strankarskih zdrah. Dejansko je to upravljanje sistema dolžniškega suženjstva. Grčija je prvi dolžniški zapor v Evropi, gradijo pa še nove. Biti državljan Evrope ni več zagotovilo, da nisi v dolžniškem zaporu. Za zdaj pa še omogoča, da fleksibilnejši med Evropejci lahko izberejo zapor z blažjim režimom in lepšim razgledom.