80 %

Jože Vogrinc

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Javna pamet

Nedavno se je Igor Pribac na pol zares vprašal, kako je mogoče, da 80 odstotkov Slovencev podpira protestnike na Wall Streetu in pred Ljubljansko borzo, hkrati pa namerava enak delež na izrednih volitvah v državni zbor glasovati za stranke, katerih napovedani ukrepi, če pridejo na oblast, bodo zanesljivo povečali socialne razlike v Sloveniji in še bolj oglodali ostanke skupnih, javnih dobrin.

Žal se ni čemu čuditi. Podatka ne pričata o shizofreničnosti naših sodržavljanov. Brez težav je mogoče v obeh prepoznati potezi iste, vladajoče, ideologije. Recimo ji dengizem, po kitajskem partijskem voditelju, ki je z razvpitim geslom, da ni pomembno, kakšne barve je mačka, samo da lovi miši, pravzaprav oznanil nastop zdajšnje stopnje kapitalizma. Reagan in Thatcherjeva, ikoni neoliberalne politike, sta z državnimi ukrepi sicer krepko posegala v gospodarstvo, a sta vzdrževala podobo demokracije kot edine oblike vladavine, ki vzpostavlja samodejni potek oplajanja kapitala, rasti in splošnega bogatenja. Deng je nakazal, da se represija enostrankarske vladavine odlično ujema z visokimi stopnjami gospodarske rasti, izkoriščanja delavcev, uničevanja narave in bogatenja elite. Med obliko vladavine, vladajočo ideologijo in dejansko smerjo družbenega razvoja ni več nujne povezave. Oblika vladanja in ideologija se po novem v skladu s trenutnimi nagnjenji volivcev in medijev prosto prilagajata edini vsebini državne politike v globalni kapitalistični družbi, služenju interesom kapitala.

Volivke in volivci, državljani in državljanke smo se v takem svetu že sprijaznili, da oblike vladavine (demokracija, socializem ipd.) ne ustrezajo svoji deklarirani vsebini. Kriza je še tiste, ki se temu niso privadili že prej, odvrnila od zaupanja v besede političnih voditeljev. Ljudje so cinični do oblasti in večinoma glasujejo protestno. Proti. Če je na oblasti desnica, glasujejo za levico; če je na oblasti levica, za desnico. Stranka na oblasti ne upa več na še en mandat (kot kaže slovenski zgled, niti enega ni lahko zvoziti).

Politično ozračje v Sloveniji je naklonjeno temu, da se povzpne v državni zbor še kakšen kirurg pa kakšen vrtnar ali šivilja. Najbolje pa se obnese, če dokazljivo znate delati denar.

To je stanje »postpolitičnosti«. V Evropi je Berlusconijeva Italija prva večja dežela, kjer je prišel na oblast novi tip oblastnika. Kapitalist, za katerega ljudje niso glasovali zaradi vsebine njegovih obljub ali kakovosti igre na političnem odru, ampak zaradi tistega, kar »objektivno jè«: navaden človek, bahav ženskar, ki se spretno izogiba zakonu, ob vsem tem pa je naredil poslovno kariero. Uspelo mu je, to je njegova kartica in vizitka. Kdor se poistoveti z njim, se poistoveti z uspešnim Italijanom. Če je obogatel zase, zakaj ne bi z njim na čelu obogatela še Italija? »Postpolitično« je stanje, ko volivce pritegne samo še to, da kandidat za voditelja iz kakršnegakoli razloga daje prepričljiv vtis, da ni ideolog, da pravzaprav sploh ni politik, pač pa le človek, ki se spozna na to, kako učinkovito urediti stvari. Politike ni več; je samo še šlihtanje: tu bomo porezali, tam bomo odškrnili. Politično ozračje v Sloveniji je naklonjeno temu, da se v državni zbor povzpne še kakšen kirurg pa kakšen vrtnar ali šivilja. Najbolje pa se obnese, če dokazljivo znate delati denar.

Berlusconijev svet pa je tudi svet Bossija, Finija in skrahirane in sprte levice. Tako kot večina slovenskih politikov polpretekle dobe tudi Bossi in Fini poosebljata nenačelno politiko, za katero je socialna baza njenih volivcev ciljna publika, ki jo je bilo treba kakor nezanesljivo barko odkrmariti iz bližine čeri zastarelih, nevarno togih prepričanj v bolj predvidljive vode piarovstva: poizvedimo, kaj želijo naši volivci slišati, jim to obljubimo, potem pa na oblasti počnimo, kar se tam pač počne. Fare i suoi porci commodi, narediti udobno za svoje prašiče (= zase), pravijo naši sosedje. Skratka, postpolitično strankarsko politikantstvo je s svojim ravnanjem sámo pogrnilo preprogo pred uspešnim poslovnežem in čakalo, da se bo pojavil, se ponižal do nje in se jo lotil preurejati.

Ne Janković ne Virant kot politični figuri torej nista slovenska posebnost, ampak sta zasedla prostor, ki ju je čakal, naredili pa so jima ga tisti, ki jih bosta pretežno poslala v politični pokoj. Osebne razlike med njima se ujemajo z dvema platema tistega, kar volivci pričakujejo od postpolitika: starejši Janković je izkazal poslovno uspešnost in učinkovito vodenje mesta z izrazito osebnim angažmajem in posluhom za direktno komuniciranje z ljudmi, mimo strank; mlajši Virant (»nov obraz«) se promovira kot »nepolitičen politik«, kot pravzaprav le administrator, ki si je vedno prizadeval za poceni in učinkovito državo, volivcem pa je blizu, da se njegova stališča sploh ne zdijo idejno opredeljena, saj jih zna opisati v gospodinjski govorici šparanja.

Tistih 80 odstotkov za protestnike ni v nasprotju z 80 odstotki za kapitalistično ideologijo brez balasta (= konkurenčnost, učinkovitost, ideološka neopredeljenost). Pojasnjuje jih. Popolnoma jasno je namreč, da smo vsi med tistimi 99 odstotki, ki so na strani protestnikov. Nihče ne misli, da je v enem odstotku in nihče ničesar ne izgubi, če je na pravi strani. Saj nihče tudi ne ve, kako bi tistemu enemu odstotku vzeli, kar ima, in razdelili pravičneje, se pravi, tudi med nas. Niti atom revolucionarnosti ni potreben za takšno stališče. Odlično se ujema s splošnim prepričanjem, da nam gre veliko slabše, kakor bi nam lahko šlo, če bi barko krmaril kdo, ki se na to spozna.

Vladajoča ideologija je navidezno pragmatični navidezni populizem. Pragmatična se samo zdi: če se v krizi vsi konkurenti trudijo biti še bolj konkurenčni, bo zaradi prevelike ponudbe večina zanesljivo propadla. Populizem je, da sta volivka in volivec danes nejeverna Tomaža in verjameta v konkurenčnost in neideološkost le, če sta utelešeni v osebah kandidatov za voditelje. Navidezen je, saj to, da je nekdo koristen zase in za svojo družino, še ni garancija, da bo koristen za vso skupnost. Neideološkost pa je populistična fantazija, kjer je kruta realnost izkoriščanja in razslojevanja ideološko predelana v sveto podobico naroda kot družine, ki se zadovoljno smehlja, ko si predstavlja sámo sebe, kako se pelje v voditeljevem (konkurenčnem, učinkovitem in čisto neideološkem) novem beemveju.