Nepravo ime SDS

Janko Lorenci

5. 8. 2011  |  Mladina 31  |  Kolumna

Janša je bil v dvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije na oblasti en sam mandat. Vendar ji je vtisnil nesorazmerno močan pečat. Tega se zavemo tudi, če pomislimo, v koliko sedanjih problemov Slovenije je posredno ali neposredno vpleten. Naštejmo jih nekaj: Patria, tajkunstvo, gospodarsko pešanje, klima v državi. Spomnimo se ga lahko celo ob pokolu na Norveškem.

Za Patrio vemo, da imajo njega ali njegovo stranko na muhi tožilci v treh državah. To nekaj pove ne glede na to, kako bodo razsodila sodišča. Proti njegovi apriorni nedolžnosti, proti reakciji »saj to ni mogoče« govorijo različne stvari. Ljudje iz njegove bližnje okolice so se gibali v sumljivih vodah, njega samega spremlja senca orožarske afere, politična kupčija z Mercatorjem, mahinacije z Delom, falsificirana obtožba proti predsedniku države, mnogo dokazljivih laži ... Janša ni politik, ki bi javnost ob navedbah iz obtožnic spravil v začudenje. Sanader na Hrvaškem je do razkritij o svoji koruptivnosti zbujal neprimerno manj sumničenj.

Tajkunstvo. Lepo število podjetij je v agoniji ali tik pred tem, da preidejo v tujo last. To je v marsičem dediščina Janševe vlade, ki je odločilno pospešila menedžerske prevzeme in tajkunstvo. Velika večina prevzemov se je zgodila v mandatu 2004-08. To je z izbruhom krize zelo pospešilo hudo krčenje slovenske ekonomske baze.

Ekonomsko pešanje. Hkrati je ista vlada s pregrevanjem gospodarstva, visokim zadolževanjem podjetij in države, znižanjem davkov, ne pa tudi izdatkov, povečanjem plač v javnem sektorju ustvarila sistemsko luknjo, težko katastrofalnih 2,5 odstotka BDP na leto.

Brez te zastrupljene Janševe politično-ekonomske dediščine danes podjetja ne bi tako množično propadala ali odhajala v tujo last, ne bi bilo kreditnega krča, brezposelnost bi bila manjša, ne bi bilo treba rezati razvojnih investicij in tako zategovati pas na vseh ravneh, bonitetne agencije ne bi škilile v nas. Položaj bi bil zaostren, vendar v ekonomskem, socialnem in psihološkem pogledu bistveno boljši.

Norveški pokol. Z Breivikovim morilskim pohodom - mešanico osebne in družbene patologije - ne Janša ne SDS seveda nimata nobene neposredne zveze. Toda oba sta del evropske družine desnih populističnih in ekstremističnih strank in gibanj, čeprav uradno ne spadata vanjo. Ta naraščajoča skupina soustvarja in izrablja splošno negotovost, ki jo zbujajo socialne težave, občutek ogrožene identitete zaradi priseljevanja, naraščajoča evroskepsa, krepitev nacionalizma, zmanjševanje zaupanja v lastne elite itd. Gre za sistematično hujskanje, ki se trudi na ozadju množičnih frustracij zgraditi kult Voditelja, delujočega proti »oblastnemu kartelu«. SDS je že bila na oblasti, a se obnaša kot večni disident v trdi diktaturi. Desni populisti vedno iščejo grešnega kozla, se gredo teorije zarot (v slovenskem primeru kontinuitete) in ustvarjajo histerično družbeno ozračje. Če je oblast nesposobna, toliko boljše.

Navsezadnje pomaga ta skupina z zastrupljanjem stanja duha ustvarjati in aktivirati skrajneže. Vez med patološkimi osebki tipa Breivik in takim zastrupljanjem je tenka, pogosto je najbrž niti ni, saj bi sicer bilo takih klavcev več. Toda družbo kot celoto in njene posamične dele ta druščina nedvomno spravlja v stanje permanentne histerije, ekstremnih pogledov in nihanj. SDS in njen vodja imata nezgrešljive značilnosti tega organiziranega hujskaštva.

Janševa zgodba je zgodba osebnega nazadovanja in političnega napredovanja. Iz časa osamosvajanja ima trajne zasluge, po tistem pa je postal trajen problem Slovenije. Zgodovino delajo procesi, a tudi posamezniki. Najhujša škoda, ki jo povzroča še naprej, je morda prav tisto, kar ga skupaj s stranko dela izjemnega v Sloveniji in hkrati uvršča v omenjeno mednarodno druščino - na vseh ravneh in v vseh sferah napredujoča brutalizacija mišljenja, čustvovanja, govorjenja in ravnanja. Z Janšo je naša družba surovejša in primitivnejša, kot bi bila brez njega.

SDS ima dovolj veliko podporo, da bo, če se ne zgodi kaj velikega in zanjo neugodnega, na volitvah zmagala. To pomeni, da se bo - v bistveno slabših zunanjih in notranjih okoliščinah - ponovil položaj iz prejšnjega mandata. Ne Janša ne SDS ne bosta vladala drugače, kot sta, saj drugače ne znata - sta trdno izoblikovana. Stranka bi se polagoma morda lahko spremenila, toda pogoj za to je odhod Janeza Janše in njegove najožje garde.

A mož ostaja trdno v sedlu, čeprav je morda prvič čutiti nekaj nezadovoljstva z njim tudi v lastnih vrstah. Janez Janša bo dokončno padel šele po neuspešnem naslednjem mandatu, ki bo enako kot sedanji skrajno zahteven, pri čemer je Janševa ekipa bistveno slabša od Pahorjeve. Njena edina odlika je/bo discipliniranost. Razvodenel se je tudi Janšev osebni čar. Zato si bo morda skušal breme oblasti olajšati z veliko koalicijo s SD. Ta utegne ponudbo v imenu narodovega blagra sprejeti, da bi, čeprav podrejena, ostala na oblasti. Taka poroka bi Sloveniji prinesla same slabe reči. A to je morda cena, ki jo bo treba plačati, da se bo država znebila dveh strank, ki ju je naplavilo na vrh in grozita tam ostati trajneje, čeprav nobena ni kos zahtevam časa. Njuno izmenjavanje na oblasti bi onemogočilo nujno prenovo politične elite.

SDS ni normalna politična desnica, ampak nastanek takšne desnice ovira. Vsa naša politična scena ni kaj prida, toda nobena druga večja stranka ni grožnja za demokracijo. SDS je. V Sloveniji je tisto, kar v Franciji, Skandinaviji, Nemčiji ... še vedno prepoznavajo kot populistično in ekstremistično desnico in česar se otepajo, že dolgo samoumeven del političnega glavnega toka. Janša in SDS preprosto nista prav poimenovana. Za to so najbolj krivi politična levica (v zadnjem mandatu zlasti Pahor), mediji, intelektualna sfera, cerkev in Janševi zunanji podporniki (evropska ljudska stranka itd.).

Kakorkoli, Janša se bo verjetno vrnil na premierski stolček. Če ne upoštevamo padca asteroida in podobnih reči zunaj dosega človeške moči, se zdi, da mu lahko vrnitev preprečita samo obsodba v zadevi Patria ali pa vznik nove stranke. Razmere zanjo so tako rekoč idealne. A to seveda ne bi smela biti replika sedanjih strank.

Privid Voditelja bi se v prihodnjem mandatu klavrno razblinil - če ni zmogel koristno vladati v dobrih časih, bo v težkih še manj. Toda vmes bo narejena velika škoda. S populisti in skrajneži je pač tako: ljudem, njihovim strahovom, frustracijam in tudi upom znajo streči, njihovim koristim pa ne.

Volitve 2016 bodo Janšo, kot rečeno, ponovno odplaknile in potrdile izkušnjo, da so populisti na oblasti kratke sape. Razen če bo znova izbruhnila huda recesija, EU pa bo hkrati zabredla v še hujše težave. S tem bi lahko Slovenija izgubila tisti demokratični nadzor iz tujine, ki ga EU pomeni kljub zapiranju oči pred napredovanjem skrajne desnice. Temu bi lahko sledil nagel padec v odkrito (pol)diktaturo in hkraten zdrs v trd neoliberalizem.

Tako si človek padca asteroida ravno ne želi, omenjena dva dogodka, ki bi lahko Janši preprečila novo premierstvo, pa sta zelo razširjena želja. To je že nekaj.