Voditelj

Janko Lorenci

21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Kolumna

Slavoj Žižek je nedavno rekel, da levica potrebuje Gospodarja in levo Margaret Thatcher, ki bi pritegnila tudi del desnih volivcev. Dopolnil ali korigiral ga je Jože Vogrinc, češ: Žižek bi moral vedeti, da je Gospodar najprej rezultat gibanja, šele potem in za nazaj je lahko njegova zbiralna leča.

Temu je mogoče dodati, da sta voditelj in gibanje pogosto rezultat medsebojnega vplivanja. Veliki voditelji so plod razmer, naključij, ljudi iz pravega testa ob pravem času na pravem mestu. So tudi otroci sreče; mnoga obetavna gibanja so morda zatonila zato, ker se zanje ni našel voditelj. Ali pa so se pozitivna gibanja tudi zaradi slabih voditeljev, denimo Stalina, spridila.

Voditelji so, skratka, dvorezna reč. Če hočejo obveljati za velike, morajo prestati še preskus časa. Potrebni so (kar po malem spominja na volčji trop), da v gibanju (stranki, kolektivu) ne pride do entropije, prehudih notranjih spopadov itd. In da za ljudstvo poosebijo gibanje, njegove ideje in mu tako laže pridobijo privržence. Samo z dobrimi programi in bistrimi posamezniki nevoditelji je njihova privlačnost bistveno manjša.

John Kay je zapisal, da je bil Winston Churchill najbolj občudovan politik 20. stoletja zato, ker je z obljubo o krvi, potu in solzah dal javnosti to, kar je v resnici želela – vodenje v času krize (vojne). Zdaj ko trpljenje mnogih namesto vojne povzroča kriza neoliberalnega kapitalizma, bi lahko bil velik voditelj tisti, ki bi znal kapitalizem na Zahodu spet napraviti bolj human, ustaviti propadanje socialne države, avtoritarne težnje, ki grozijo požreti demokracijo, ukrotiti finančni kapital itd.

Nekakšen novi Roosevelt torej. Če ga še ni, to ne pomeni, da se ne bo našel. A tudi njegov prihod ni nujen. Za zdaj dogajanje še naprej suvereno obvladujejo neoliberalci in kriza se vleče prav zato. Vendar se hkrati spreminja splošno razpoloženje. Širokega gibanja še ni rodilo, a je morda na poti k temu. Odpor, sicer razdrobljen, že doslej ni bil docela neučinkovit. Duh časa se spreminja, neoliberalizem ni več samoumeven, ampak prej osovražen.

Roosevelt je prišel iz vrst etablirane politike. To pomeni, da lahko tudi ta rodi velike voditelje. Očitno pa morajo biti razmere izredne. Če pogledamo k nam, so razmere že bolj ali manj izredne, domači trendi so slabi, iz globoko iztirjene EU pa prihajajo škodljiva navodila, ki jih tukajšnja politika bedno in v škodo Slovenije slepo uboga. Malo zato, ker je pritisk močan in ujetost v EU kompleksna, bolj zato, ker je tudi sama neoliberalno okužena, servilna in v osnovi statusquojevska. Za potrebni odpor vrhovom Unije bi potrebovala pamet in podporo doma, obojega pa ji manjka. Če bi imela dovolj prvega, bi vedela, da bi ji lahko prav odpor prinesel drugo (podporo).

Ravno zato, ker sta oblast in z njo vred levica taki, se zdi nemogoče, da bi se naš potencialni Voditelj našel v etablirani politiki. Levica je, kot rečeno, okužena z neoliberalizmom, vpletena v klientelistične mreže in brez samozavesti navzven, desnico pa obvladuje Janša, navznoter neoliberalni trdorokec, navzven pa enako prilizljiv kot levica. Tako našega Roosevelta s te strani zelo verjetno ne bo; obveljalo bo pravilo z zelo malo izjemami, da zanič politične elite ne morejo proizvesti velikega, prelomnega in pozitivnega (se pravi antineolibealnega, demokratičnega in poštenega) voditelja.

Lahko torej Voditelja v doglednem času pričakujemo le v vrstah vstajnikov in alternative? Pri naši alternativi je gibanje, brez katerega ne gre, napol že tu, voditelja pa še nikjer. Ali bo nastal, ali je že med nami, a še ne štrli, tega ne vemo. Dve pomembnejši alternativni skupini sta napovedali ustanovitev stranke in tako bosta dobili vsaj formalnega voditelja. To glede voditeljstva, o katerem govorimo, še ne pomeni veliko. Ali bi se utegnil On pojaviti od nekod v tem zaledju, tudi ne vemo; pričakovanja niso posebno visoka.

Toda razvoj še ni končan. Kriza se bo vlekla in vstaje nikakor niso dokončno pokopane. Če so bile doslej v dobršni meri protijanševske, bodo v prihodnosti verjetno izrazito socialno-ekonomske in s tem ostrejše. Iz ponovne harmonije aktivnih protestov in alternativnega gibanja (alternativnih strank) ter še zaostrene krize se utegne roditi tudi izrazit voditelj. Tak voditelj iz druge ali tretje runde odpora bo zelo verjetno radikalnejši od sedanjih vodilnih alternativcev.

V tolažbo: tudi brez izrazitih voditeljev je mogoče v izrednih razmerah priti v parlament in igrati koristno vlogo novega in drugačnega. Sedanja etablirana politika skuša, kot rečeno, v osnovi ohraniti stanje, kakršno je, ali pa še bolj razgraditi vse, kar je državno in javno. Dokler bo SDS močna in janševska, bo desnica deformirana in škodljiva, v njeni senci pa kot manjše zlo laže uspeva tudi levica.

Njeno statusquojevstvo (Lukšič bo moral še dokazati, da je SD pod njegovim vodstvom res drugačna) samo po sebi izključuje voditelja, ki bi si zaslužil tako poimenovanje. Za Bratuškovo se zdi, da se naglo vživlja v vlogo zagnanega akterja v pogubni popkovini med vrhovi EU, ki so izdali ideale skupnosti, in nacionalnimi političnimi klikami zlasti na jugovzhodu Unije, popkovini, ki ugonablja tako Unijo kot posamične članice s takim političnim slojem. Premierkin odločni protijanševski jezik tega ne more zakriti. Poslušno varčevanje, pokorno sprejemanje popolnoma nedopustnega vmešavanja EU v sanacijo bank, ustrežljiva načrtovana prodaja tudi uspešnih (para)državnih podjetij, kot je Telekom, so zgovorni in izdajalski.

Sicer pa; že to, da iščemo Voditelja, kaže, kako globoko smo padli.