Vonj po novem

Janko Lorenci

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Kolumna

Doletele so nas že štiri leve in desne vlade zapored – v krizi pa smo čedalje globlje. To potrjuje, da je etablirana politika kot celota iztrošena, statusquojevska in nedorasla krizi. Upanje, da se bo sama od sebe temeljiteje prenovila ali da bodo za zaželene spremembe poskrbele neke anonimne sile v družbi, je prazno. Tudi mandat Bratuškove se bo morda končal tako klavrno, da bo znova dober vsakdo, ki ni član aktualne koalicije. Torej spet Janša.

Sedanjo politiko lahko k spremembam prisili le pritisk, bodisi pritisk od spodaj (vstaje, stavke, hud družbeni nemir) ali pritisk iz konkurenčnih političnih vrst. Išče se torej nova, res konkurenčna, alternativna politika (stranke), ki pa je še ni.

Vendar polagoma nastaja. Načeloma dela zanjo več stvari. Najprej kriza, ki se vleče, poglablja in zaostruje, a ostaja izgovor in opravičilo za rezanje na vseh ravneh – rezanje, ki spreminja sistem. Smo sredi nastajanja surovejše Slovenije.

To pogrezanje je tesno povezano z izpetostjo in slabim glasom etablirane politike. Odpor do nje spremlja že dalj časa jasno izražena želja po novi politiki. To kažejo ankete in nastajanje novih strank (Zares, PS, DL), ki so dobile kar lepo podporo volivcev, a so vse po vrsti razočarale. Tako se še naprej išče nova politika, drugačna po drži in idejah, politika, ki ne bi bila zgolj negacija Janševe avtoritarnosti, ampak bi nekaj naredila za staro-nove težnje po solidarnosti, enakosti, pravičnosti. In seveda tudi razvoju.

Vendar razmere za novo politiko ne delajo samodejno. Alternativa se bo morala krepko potruditi in pritegniti volivce s prepričljivimi voditelji, zelo konkretnimi programi, vtisom poštenosti. Sicer bodo njeni potencialni volivci utonili v bazenu nevolivcev ali pa proti svoji volji volili po starem.

Nasploh se zastavlja vprašanje, kako da kriza – dolga, globoka in vedno bolj boleča – ne privede do ostrega upora, močnega gibanja, temeljite spremembe političnega prizorišča z volitvami. No, nekaj se je tudi pri nas že premaknilo; nastaja vedno bolj kritičen odnos do politike in kapitalizma po slovensko, celo množične proteste smo že doživeli. Po drugi strani ljudstvo ostaja negibno, ker je skupaj s civilno družbo razdrobljeno, ker potencialna politična alternativa ni še nič pokazala, ker so tudi množice v marsičem ponotranjile neoliberalne dogme. In ker so ljudje zaposleni z utrudljivim bojem za preživetje, neradi gredo na barikade, mnogi še imajo kaj izgubiti …

Kakorkoli, zdaj se zdi že dokaj jasno, da bo pred volitvami nastal mozaik več alterstrank. Nezadovoljstvo je široko razširjeno, vendar ni rodilo enotnega gibanja, iz katerega bi lahko zrasla ena sama močna alternativna stranka. Očitno smo obsojeni na razdrobljeno (politično) alternativo. Obstajajo in nastajajo različne notranje strnjene skupine, ki dobivajo svoje voditelje, se v marsičem razlikujejo, hkrati pa jih ohlapno povezujejo ideje o pravičnejši, solidarnejši itd. družbi. Iz nekaterih (nikakor vseh) takih skupin bodo nastale alterstranke, ki bodo vsaka zase razmeroma nepomembne in se bodo težko prebile v parlament. Preboj pa jim lahko zagotovi medsebojno povezovanje in skupni volilni nastop. Sposobnost povezovanja, opustitev ekskluzivnosti, narcisizma drobnih razlik, egotripov … je ključno vprašanje prihodnosti politične alternative, z njim bo stala ali padla. Zunanje okoliščine so ji, kot rečeno, naklonjene, zdaj je največ odvisno od nje same.

Naša politična alternativa je bila, upajmo, prehitro odpisana. V vstajniški evforiji se jo je preveč mehanično in čustveno povezovalo z uličnimi protesti. Vstaje so idejo alterpolitike, alterstrank potisnile v ospredje, jo tako rekoč rodile. Ko so protesti usahnili, nastajanje alterpolitike pa je bilo počasno in obotavljivo, je zanimanje zanjo uplahnilo. Toda alternativna scena očitno potrebuje čas za politično formiranje. Poleg tega vstajniški potencial ni izdihnil, ampak samo drema; vstaje se lahko obnovijo in nastajajočo politično alternativo okrepijo. Ni povsem izključeno, da utegne nastati celo močno novo gibanje – to dopuščata v temeljih nemirna družba in naraščajoča množična stiska, ki deluje poenotujoče in lahko vsaj deloma preseže sedanje politične, socialne, kulturne in druge delitve. Prvi val vstaj je v marsičem gnalo nasprotovanje Janši, morebitni drugi val pa bo verjetno pogojen ekonomsko-socialno in bo zato trši in manj predvidljiv.

Tudi konkretno se alterstrankam kažejo kar lepe možnosti. Vse stare stranke so iztrošene, bolj ali manj na slabem glasu, imajo težave z voditelji. PS je brez jasne identitete, ima težave z vodenjem, vladanje z rezanjem jo bo kot vodilno koalicijsko stranko najbolj udarilo. DL, DeSus, NSi in SLS nihajo na robu parlamenta, varni se zdita le SD in SDS. Toda Lukšič se zdi nezanesljiv voditelj, Janša pa bo morda pravnomočno obsojen in to ga lahko (z njim pa SDS) politično uniči. Tudi če bo oproščen in bi na volitvah zmagal, bi skrajno težko sestavil koalicijo.

Dovoljen je optimizem: zveza alterstrank lahko postane močna stranka ali vsaj jeziček na tehtnici, ki bo začel delovati kot katalizator sprememb v politiki, tem jedru naših težav. Seveda pa ni treba biti naiven; alternativa bo morala v parlamentu ali celo v sferi oblasti potrditi, da je res alternativna in sposobna za koristno politično življenje. To bo morda težji del naloge.

Če pa se sploh ne bo zmogla povezati in sodelovati, kar je conditio sine qua non njenega uspeha, bo v bistvu izdala vstajništvo in pokazala, da ni niti za mišjo kocino boljša od etablirane politike.