Frančiški

Janko Lorenci

9. 8. 2013  |  Mladina 32  |  Kolumna

Ob vatikanskem obglavljenju vrha naše katoliške cerkve se zastavlja zanimivo vprašanje o čiščenju vrst v posamičnih cehih, stanovih, organizacijah.

V Sloveniji sta zdaj nakazani vsaj dve dokaj izraziti čiščenji, pogojno okrevanji. Eno poteka v pravosodju. Ni čisto jasno, kaj vse ga je povzročilo, najbrž pa gre za preplet kadrovskih sprememb v vrhu sodstva, učinkov krize, jeze ljudstva, klavrne vladavine oslabljene politike in občutka sodnikov in tožilcev, da se lahko znebijo njenega polaščevalnega, ponižujočega objema. Avtonomno in pošteno sodstvo je velepomembno, saj lahko kaznuje grešne posameznike, ustvari boljše javno razpoloženje, zadosti zahtevam po enakosti pred sodišči, posredno pritiska na politiko, deluje do neke mere preventivno. Vendar je tudi omejeno – ne more spremeniti sistema, celote dogajanja.

V svojem sedanjem preobražanju ne bo moglo zdržati, če spremembe ne bodo zajele tudi drugih področij. Dobro pa je, da so spremembe nastale v njem samem – čisto drugače kot v cerkvi, kjer bi brez zunanjega posega vse ostalo po starem. Naša KC žal ni cerkev odrinjenih, sočutja, solidarnosti, nasprotno, žene jo želja po moči, denarju in posvetnem družbenem vplivu, obnašala pa se je kot zanikrn kapitalist. Neslavno poosebljenje take miselnosti je kardinal Rode.

Vatikanski poseg lahko nanjo vpliva, ker je strogo hierarhična. Vendar bo intervencija verjetno segla plitko, saj so rodetovski vsi vrhovi naše KC, njene spodnje plasti pa razen redkih izjem nikoli niso zmogle odpora proti vladajoči usmeritvi. Materialni in moralni bankrot, izražen z zlomom obeh Zvonov, ni spremenil ničesar, čeprav je bil v vseh pogledih silovit udarec. Vrhovi bodo zdaj čakali, da se nevihta v Vatikanu poleže in da novi papež trči ob meje spreminjanja. Sami se ne bodo spremenili; že zdaj, še malo v šoku, odkrito govorijo, da so kaznovani po krivici, da cerkev oškodovancem ne bo plačala nič, da druge nadškofije ne bodo pomagale mariborski, ker so, oh, tako revne itd. V taki druščini, ki osupljivo malo spominja na pridigane krščanske vrline, bo tudi skrajno težko poiskati Stresovega naslednika, urezanega po papeževi podobi (bi lahko bil to kdo kot pater Knavs?), če Vatikan, ki je zdaj tudi nepredvidljiv, to sploh hoče. Če upoštevamo še pasivnost cerkvene baze, vatikanskemu posegu grozi, da se bo hitro razvodenil, naša KC pa bo ostala, kakršna je, med drugim zvest sopotnik neoliberalizma.

Premika v pravosodju in cerkvi sta sama po sebi pozitivna, vendar nedokončana in omejenega dosega. Nasploh se pri zaželenih družbenih spremembah kaže vsaj troje. Prvič, njihovo jedro mora biti doma. Dobri zunanji impulzi so dobrodošli, a ne dovolj, če nimajo osnovnega domačega zagona. Drugič, praznino, nastalo s čiščenjem, morajo zapolniti izboljšave, alternative. Brez čiščenja ni izboljšav, samo čiščenje (odstranitev slabih kadrov, opustitev najspornejših praks itd.) pa je premalo. Zunanji zgled za to je arabska pomlad, ki se je sesedla vase, domači pa padec Janše z oblasti, kar je dobro, a premalo.

Tretjič, spremembe morajo zajeti dovolj obširen in pomemben del družbe, da lahko preživijo in prevladajo. Torej tudi politiko, ki je bolna, odloča pa skoraj o vsem. Tu od zunaj ni pričakovati dobrih impulzov, čistiti se bo morala sama. Kriza je doslej ni pripravila do tega, morda jo bodo pritiski od spodaj in volitve, če bo na njih nastopila slovenska inačica Sirize, za katero je NYT zapisal, da lahko edina reši Grčijo.

Nasploh smo glede sprememb (v smislu čiščenja in izboljšav) v Sloveniji doslej napredovali malo ali nič. Enako kot povsod na Zahodu se poglavitno družbeno dogajanje zgošča na dveh polih: na manjšinskem, ki še naprej vodi igro v znamenju privatizacije dobičkov in socializacije izgub, in večinskem, kjer se krepi stiska in nabira jeza.

V nedogled se ta proces ne more nadaljevati. Prekine ga lahko močan družbeni pretres (po želji revolucija), ki je praviloma tvegan in nepredvidljiv. Grožnja takega pretresa pa je lahko dobrodošla, saj pogojno vodi k evolutivnemu izboljševanju – volitvam, ki temeljiteje spremenijo politično sceno in na vrh prinesejo drugačno, če ne že zares alternativno, pa vsaj poštenejšo politiko. To je pot malih korakov, tudi negotova, a načeloma najvarnejša pot do sprememb. Pogoj zanjo pa je nastanek krepke politične alternative in državljan, ki zna videti svoje resnične interese in se bo uprl temu, da je trajno zreduciran na potrošnika in političnega manipuliranca.

Oboje bo na preizkušnji na naslednjih volitvah. Do takrat bo trajala tudi vojna za javno mnenje. Če bi se razbijanju lažnega prepričanja, da smo vsi v enem čolnu, da je vse javno zanič, zasebno pa koristno itd. itd., pridružila tudi slovenska cerkev, ki bi jo vodil lokalni frančišek, bi bilo to vojno laže dobiti, cerkev pa bi nastopila v drugačni, boljši vlogi.

Je to samo pobožna želja? Zdaj kljub vsej skepsi na svoji (cerkveni) koži občutimo, da lahko posameznik, papež, ob vseh omejitvah, veljavnih celo v strogo hierarhični cerkvi, sproži morda daljnosežne procese. Na voljo je tudi možnost, da vsakdo postane svoj frančišek, pa se bo vse obrnilo na boljše. Teorija, ki pravi, da pot do sprememb vodi prek množičnih sprememb posameznikov, je privlačna, a žal utopična. Nikoli se ne bomo spremenili vsi, postali dobri, empatični, solidarni ... Mogoče pa je, da začne na različnih področjih drugače misliti, čustvovati in delovati upoštevanja vredna količina ljudi, ki se med seboj povežejo, ker jim kriza v bistvu govori isto. Lepo bi bilo, če bi cerkev postala zaveznica vstajnikov. To bi dobro delo tudi veri.