Zmerjači

Janko Lorenci

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Kolumna

Protikorupcijska komisija je nedavno ovadila nekaj ljudi, ki so jo zmerjali. Zmerjači zdaj tarnajo, da jim kratijo svobodo govora. KPK bi lahko molčala in se pustila mrcvariti (ker je pomagala spraviti Janšo z oblasti) ali pa zmerjače ozmerjala nazaj, padla na isto raven in stopila v začarani krog stopnjujočega se verbalnega besnila. Ovadba je bila torej upravičena.

Ovadenci spadajo v krog Janševih vodilnih vojščakov. To določa njihovo pojmovanje sveta in njihov govor. Janša že dolgo sistematično žali, strahuje, grozi, laže, dela zmedo. SDS, njegov izdelek, v tem pogledu daleč prekaša druge stranke. Nekateri vojščaki uporabljajo previdnejše besede in si nadevajo nasmeške (to jim strankarska disciplina še dopušča, čeprav je Voditeljev obraz v javnosti negiben kot stara deska), toda vsebina in njen namen sta enaka.

Povezuje jih še nekaj: nikoli ne podvomijo o Voditelju, tudi če cinično destabilizira in jemlje za talca celotno družbo – trenutno s klicanjem trojke, kar je sabotaža prve vrste. To početje je odsev njegove narave in strategije, s katero se je uveljavil in z njo ohranja goreče volivce. SDS je že dolgo ekstremistična stranka.

Voditelji so pomembni. Dokler je bil premier neomajno mirni Drnovšek, je Janša težko zanoril celotno družbo. Ko je levica izgubila voditelja z avtoriteto, se je Janšev vpliv na vseh področjih zelo okrepil. Njegova divjost, ostrina, makiavelizem … se prenašajo na druge dele politike in na celotno družbo. Janša je med drugim zaplodil Jankovića.

Usihanje politične kulture je resen problem. Slabša ko je, manj je prostora za razumno dogovarjanje, več za populiste, demagoge in skrajneže, politična pola sta bolj razklana, demokracija laže zlorabljana, zmeda večja.

Sokrivi za ta proces, ki je postal samostojen politični dejavnik, so tudi mediji, še posebej informativna programa največjih TV. Če ne znaš ali niti nimaš volje temeljito, a zanimivo predstaviti problem, se po potrebi opredeliti, potem pač ponavljaš za drugimi, ki jih preferiraš, ki so bolj nasilni ali modni ali mainstream – in obilno kuriš s čustvi. Tako obdelovano občinstvo se zlagoma navadi na kri, brez nje je dolgčas, kaos pa seveda večji. Neutrudno servirana, včasih napihnjena, le redko raziskana inflacija afer, manipulacij, sovražnega govora … spreminja javno občutljivost za nespodobno, surovo in deviantno v čudno mešanico naraščajoče ravnodušnosti, navijaštva, gnusa in slepe jeze. Tako naša ljuba nacionalka hote ali nehote igra Janševo igro. Janše samega se boji, hkrati jo fascinira, gre ji tudi v koncept »več krvi«. In ga, čeprav ga je začasno izobčila celo politika, še naprej vabi pred kamere, da lahko tudi s TV-zaslonov kliče trojko in dodatno ogroža državo.

K zastrupljanju prav tako prispeva prodiranje neoliberalizma. Njegova sporočila računajo na slabo v človeku in izrivajo solidarnost, se prevajajo v ustrezna občutja, jezik in početje, družba jih – spet z obilno pomočjo TV – polagoma ponotranja. Kdor se v kulturi splošnega pretepanja ne pretepa, velja za slabiča. Seveda neoliberalizacija zbuja tudi odpor, a ker ostaja šibek in ker so mediji pretežno na njeni strani, nastajajo predvsem frustracije in zmeda. Nacionalka je veliki utrjevalec zavoženega statusa quo, materialnega in duhovnega.

Socialni darvinizem se pogosto skriva za varljivo uglajenostjo, pravičništvom, strokovnostjo. O demokraciji najraje govorijo tisti, ki jo najbolj razbijajo, o pravičnosti tisti, ki v resnici prodajajo socialno okrutnost. Zato ne verjemimo mastenom, cukjatijem, zverom, neštevilnim »analitikom« in borznikom, obveznim gostom informativnih programov naših TV.

Sedanja oblast iz nadpovprečne divjosti SDS vleče nekaj dobička, se na tej podlagi kaže drugačno in privlačnejšo. Nasploh naši utrujeni levici Janševa ekstremnost v glavnem ustreza. Zaradi svojega bolj uglajenega nastopanja lahko računa na del volivcev, hkrati pa tako – in v tem pogledu je kultiviranost maska – laže uveljavlja enako ali podobno vsebino kot nasprotna stran.

Zgolj s pravili (nekatera se ujemajo z božjimi zapovedmi) spodobne politične kulture ni mogoče ustoličiti, ni je mogoče zaukazati in tudi natančno zmeriti ne. Najbolj je stvar politike, po malem pa vseh plasti družbe. Večina je prepričana, da ni v politiki ostalo nič časti in dostojnosti, do lastnih hib pa je precej nesamokritična. Nekaj pravice do tega ima, saj ne odloča skoraj o ničemer. To veča njen občutek nemoči in jezo. »Zgoraj« se kljub krizi v bistvu ne spreminja nič, zato seštevek čedalje tršega življenja, negotovosti, prodirajočega neoliberalizma in krize, ki ji ni videti konca, v skrajni posledici dopušča možnost, da se napetosti sprostijo celo z nasiljem. Prihod trojke bi to možnost okrepil.

Kljub temu je spodbudno, da je Janša vsaj začasno politično onemogočen. Če bi dokončno izginil s političnega odra (še nikoli ni tako dobro kazalo), bi živeli manj histerično in zmešano, etablirana levica pa bi izgubila nekaj svojih alibijev. Stvari bi postale preglednejše, popravki verjetnejši.

Toda takih, kot je Janša, nikoli ne zmanjka. Nista enaka, a tudi Janković je gladko pripravljen vzeti za talca vso državo. V nekaterih pogledih bi bil verjetno boljši premier kot Bratuškova, toda sedanje ravnanje ga popolnoma diskreditira in zaradi njega je, to bi moral vedeti, tudi dokončno odpisan. Najhuje je troje: da tipi kot Janša spreminjajo svet politike v bestiarij in ustvarjajo nacionalne psihoze, da v takih psihozah nastajajo »kontrajanše« in da v senci enih in drugih laže uspevajo povprečneži, potuhnjenci, bleferji, lobisti, lažni mesije.