Preobrazba

Janko Lorenci

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Kolumna

Prihod nove vlade je pri nas v zadnjem ducatu let praviloma pretres, spremljan bolj s strahom in z negotovostjo kot z upanjem ali ravnodušnostjo. Vzrok za to je seveda kriza, že pred tem pa ostrina političnega razkola med desnico in levico oziroma nevarnost Janševega vzpona na oblast.

Cerarjeva koalicija (vlada) prihaja v mešan in prelomen čas. Zbuja nekaj upanja, strahu ne, vendar veliko negotovost, kakšna je in kam nas bo zapeljala.

Padla je v slab, toda gospodarsko ne najslabši čas. Pada tudi v slab podtalni tok – zakulisno moč lobijev in samopašno komandiranje evrokratov. Kakor se sliši smešno, se mora izvršna oblast v državi, ki naj bi bila suverena, kjer je zakonodajna oblast njen služabnik, sodna pa je dolgo hudo bolehala, osamosvojiti in se rešiti objema kapitalsko-lobističnih spreg, domačih in tujih.

Brez tega, brez jasne diagnoze stanja in izbire pravih prioritet bo to spet vladanje na slepo in prepuščanje slabi inerciji. Pri tem razmere novi vladi dopuščajo, da zajame sapo in se razgleda. Ekonomsko rahlo okrevamo, nevarnost mavrične koalicije, ki bi vlado spodjedla od znotraj, je minila, Janša je zaprt in oslabljen. Končna sestava koalicije naj bi voz vsaj načelno vlekla nekoliko na levo, k temu naj bi kot parlamentarna alternativa pripomogla tudi Združena levica. Premieru dosedanja splošnost omogoča razmislek in odhod v različne smeri, tudi pravo.

K tej pravosti spadata vsaj opustitev servilnega odnosa do EU, ki znova postaja bolj nacionalna, in odmik od neoliberalizma, ki uničuje razvoj in vodi v konflikte. Na tej podlagi se vsiljuje sprememba »nemške« ekonomske politike – konec varčevanja za vsako ceno in hitro uravnoteženje financ, za katera plačuje Evropa velikansko ceno, kot pravi nobelovec Joseph Stiglitz.

Premiki bodo težavni zaradi velike vztrajnosti »sistema«, pa tudi Cerarja in SMC. Visoki srednji razred, ki mu premier pripada, ima do reform, ureditve, neoliberalizma … dvoumen odnos. Ograjuje se od revežev, vleče ga k vrhuški, hkrati se čuti ogroženega, saj vedno več njegovih pripadnikov prej obuboža, kot pa obogati. Ta razcepljenost najbrž vpliva na Cerarjevo značilno vmesnost. Vmesen je tudi politično; najlaže bi ga vtaknili med socialne liberalce, že lep čas vladajočo »dinastijo« izvršne oblasti. Vanjo so spadali skoraj vsi slovenski premieri in resnejši kandidati zanje. Slovenijo so postopoma rinili v neoliberalnost in krizo. Izstop iz te novodobne dinastije je nujen pogoj za preobrat.

Cerar ima zelo prav s poudarjanjem, da je kriza moralna in vrednostna. Vendar molči o tem, da smo moralno in materialno propadali tudi zaradi ideologije neoliberalizma, ki je svojo mentaliteto surovega individualizma uspešno cepil na naše stare slabosti. Neoliberalizem sili v egoizem, v nasprotju s samohvalisanjem manjša socialno gibljivost, veča socialne razlike, bogati bogate, krajša življenje revnih … in je z vsem tem tudi moralno zavržen.

Tak je v kričečem nasprotju s Cerarjevo razglašano etiko in, če hočete, tudi vernostjo. Ponovimo: pravnost in elementarna poštenost sta potrebni in pomembni, toda nujna sestavina dobre ureditve in dobrega vladanja je tudi socialnost – zaradi humanosti in zato, ker posluh za večjo družbeno enakost, solidarnost itd. razvoj spodbuja, ne pa zavira. Sedanji dominantni tip kapitalizma to tretjo komponento spodobne družbe nenehno izriva.

To se dogaja tudi v Sloveniji in ta proces bi morala nova oblast naposled ustaviti. Levica, vedno bolj izpraznjen pojem, bi tako znova dobila nekaj vsebine. A ne gre nam za ideologijo kot tako; praksa povsod kaže, da poštene in za večino koristne politike ni mogoče izvajati z neoliberalnimi nauki v glavi. Tudi visoka pravnost sama po sebi ni nekakšno čudežno zdravilo, saj lahko varuje gnile ureditve. Premier se bo s takimi vidiki ideologij hočeš nočeš moral ukvarjati, čeprav se mu zdijo ideološka vprašanja sumljiva.

Cerar že ni več čisto nov. Nastopa bolj suvereno, bolj določno, a še zadržano in z vsebinskimi prazninami. Ni videti nevarnosti, da bi postal drugi Pahor ali janševsko avtoritaren. Sposoben se je umikati in biti tudi trd – to kaže prilagajanje koalicijske pogodbe, odpoved mavrični koaliciji s psevdokrščansko NSi in zavrnitev Alenke B.

Toda odločilni preskusi premiera še čakajo. Eden je že pred njim, urgenten in velik kot gora. Cerar ima moč, da udari po mizi in si ustvari avtoriteto – ali pa ne stori nič, se prepusti toku, dopusti velikansko škodo in na samem začetku mandata izgubi pobudo tam, kjer je nikakor ne bi smel. Gre za to, da bi bilo treba privatizacijo – razprodajo državnega premoženja – pri priči zamrzniti (ne blefersko kot Alenka B.), saj imamo opraviti z očitno sistemsko korupcijo in mrcvarjenjem naše prihodnosti in suverenosti. Na samomorilski, stihijski razprodaji – največjem idiotizmu v zgodovini samostojne Slovenije – se pasejo roji mrhovinarjev in tudi te rabote so zavite v gesla o apriorni škodljivosti državne lastnine itd.

To je alarmanten signal, da je treba sedanje gnile prakse in gibanja razbiti predvsem na socioekonomskem področju in da počasna pravno-etična prevzgoja družbe pač ni dovolj. To spoznanje bo moral premier ponotranjiti, če hoče storiti kaj koristnega za Slovenijo in politično preživeti. Je sposoben take preobrazbe? Se je sposoben razstrupiti neoliberalnih samoumevnosti? Kot nepolitik je bil lahko do neke stopnje nepoučen in nekritičen, zdaj si tega ne more več privoščiti. Trkamo na njegovo vest, etiko, sposobnost učenja in preobražanja, občutek za preživetje.