Dobri fantje z Zahoda

Janko Lorenci

5. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Kolumna

Britanski politik Arthur Ponsonby je davnega leta 1928 izdal knjigo Laži v časih vojne in v njej analiziral laži in ponarejanja vojne propagande v prvi svetovni vojni. Njegovih deset »zapovedi« vojne propagande se glasi:

Vojne nočemo mi. Odgovoren je nasprotni tabor. Vodja nasprotnika je satan. Mi se borimo za dobro stvar. Nasprotnik se bojuje z nedovoljenimi sredstvi. Nasprotnik počenja grozovitosti namenoma, mi samo po naključju. Naše izgube so majhne, nasprotnikove ogromne. Umetniki in intelektualci podpirajo našo stvar. Naše poslanstvo je sveto. Kdor dvomi o našem poročanju, je izdajalec.

Ponsonbyjeva dognanja veljajo še danes. To nazorno kaže tudi ukrajinska kriza; bolj kot Rusija sta jo zakuhali Amerika in EU (priznava tudi ameriški Foreign Affairs), a Zahod tolče z vsemi topovi samo po Moskvi. Znova se govori o hladni vojni, ki pa se ni pravzaprav nikoli končala. Rusija je bila po njenem uradnem koncu leta 1989 izigrana: SZ in varšavski pakt sta razpadla, Nato pa je ostal in se raztegnil do ruskih meja.

Nadaljevala se je, bolj zastrto, tudi propagandna vojna – Rusija je bila nenehno slikana kot »bad guy«, Amerika, EU, Nato pa kot dobri fantje. To je osupljivo licemerje, če pomislimo na ameriško lomastenje po planetu. Z Ukrajino je črno slikanje nasprotnika doseglo nov vrhunec. Primer: generalni sekretar Nata je junija letos izjavil, da so se ruski vojaški izdatki povečali za 50, izdatki natovskih držav pa znižali za 20 odstotkov. Po podatkih Siprija je Rusija lani za vojsko porabila 88 milijard dolarjev, samo štiri natovske države (ZDA, Francija, Nemčija, Anglija) pa devetkrat več.

Ukrajina je žeton v večji igri, poskus, da se Rusija oslabi in prek tega spravi pod okrilje velikanski postsovjetski prostor, po možnosti pa tudi Rusija sama. Putin je hudič (Hillary Clinton ga je primerjala s Hitlerjem) predvsem zato, ker je znova za silo postavil na noge Jelcinovo razkrojeno, nemočno, zahodnemu kapitalu odprto Rusijo, ki tako ni postala največja in najslastnejša jed na svetovnem ekonomskem krožniku.

Ameriška politika vidi kljub množici think tankov približno dva centimetra daleč. Njene geostrateške kalkulacije z Rusijo se lahko končajo s trdnim rusko-kitajskim zavezništvom in udarijo kot bumerang. Še bolj čudaško je slepo capljanje EU za Ameriko. Amerika tvega v ukrajinski zmešnjavi malo, EU pa neprimerno več. Evropska servilnost do ZDA, zelo podobna slovenski do Bruslja, izvira deloma iz svetovne in potem hladne vojne, ko je bila SZ vojaška in politična velesila z alternativno ideologijo, Amerika pa edina protiutež tej grožnji. SZ je potem razpadla, Rusija se je spremenila, EU pa ostaja gospodarsko močna, a brez trdnejše identitete, notranje vedno bolj razklana in zunanjepolitično zmedena. Taka voljno pleše po ameriških taktih. Hkrati imajo njene vodilne članice do Rusije enake politično-ekonomske apetite (jo oslabiti, odpreti svojemu kapitalu, ji vsiliti svoj model) kot Amerika. Kar zdaj počenja jedro EU zunaj svojih meja v Ukrajini, je svojevrstno nadaljevanje podrejanja, ki ga je zganjalo najprej s svojimi novimi vzhodnimi članicami in po izbruhu krize s svojim jugom. Ponsonby bi lahko marsikaj rekel tudi o prijateljskem davljenju v EU.

Če bi resno grozila vojna z Rusijo, bi ji Evropa nasprotovala, pravi filozof R. D. Precht, ker je trajno pacificirana. Svetovni vojni sta pokazali, da tu ni več mogoče dobiti napadalnih vojn; zaradi nafte se še splača vojskovati, zaradi bornih evropskih surovin pa ne več; Evropa ima tudi zelo malo otrok. Zato bo EU ostala pri vajah iz retorike in bolj folklornih sankcijah. Tudi če ima filozof prav, Evropa slaboumno rine v nevarne vode.

Zahod je še vedno najbolj razviti in najbolj ekspanzivni del sveta. Za njegovimi visokimi gesli o obrambi in širjenju demokracije se pogosto skriva banalen politično-gospodarski ekspanzionizem, po potrebi nasilen, pogosto rušilen. Pri tem »dobri fantje« odlično shajajo z nekaterimi bistveno bolj totalitarnimi državami, kot je Putinova Rusija. V bistvu gre za preplet (zlasti ameriške) imperialne gospodovalnosti in širjenja neoliberalnega kapitalizma, pri čemer na novo osvojeni, manj razviti tereni vedno potegnejo kratko. Vse to početje lebdi v propagandnih oblačkih. Nato je z ukrajinsko krizo v Rusiji naposled našel dolgo iskanega sovražnika. Pri demonizaciji Rusije gre tudi za lepšanje lastne podobe doma.

Ukrajinska sicer specifična kriza je tako v marsičem plod kapitalizma, ki ima težave z rastjo in visokimi dobički in zato po eni strani zajeda domače prebivalstvo, hkrati pa brezobzirno išče nove prostore, kjer bi lahko s pomočjo domačih »elit« počel isto. Oboje spremljajo propaganda, indoktrinacija, laži o podrobnostih in celotnem sistemu, v katerem živimo. Ta sistem je zaradi kričečega razmika med uradnimi puhlicami in realnostjo laž in past. Če bi se človeštvo razvijalo po napotkih neoliberalizma, ne bi nikoli postalo dominantna vrsta, ker bi se prej požrlo med seboj.

Ponsonbyjeve »zapovedi« so univerzalne, trajne in vsestransko veljavne – za vojne in mirne čase, na mednarodnih in domačih terenih. V teh nenehnih propagandnih vojnah, s katerimi si neokapitalizem podaljšuje življenje, igrajo uveljavljeni mediji veliko, a bedno vlogo. Avstrijski pisatelj Karl Kraus, ogorčen nad hujskaškim poročanjem nemškega in avstrijskega tiska pred izbruhom prve svetovne vojne, je zapisal: »Diplomati lažejo novinarjem in potem verjamejo, kar preberejo.« Napisano bi lahko posodobili: kapital laže politikom, ti novinarjem, vsi trije pa napisanemu verjamejo, se delajo, da verjamejo ali hočejo verjeti. Bralci na srečo čedalje manj.