Škodljivec

Janko Lorenci

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Kolumna

Informativni program nacionalne TV je v običajnem, se pravi klavrnem stanju. Ko je prejšnji teden v večernih poročilih objavil izvrstno novico, da je Slovenija dosegla najvišjo gospodarsko rast v EU, je novinar takoj dodal znameniti ampak in potem sta ta ampak obdelovala povabljeni predstavnik Alte (našega sklada, ki pomaga prodajati državo premoženje in pri tem mastno služi) in ekonomist Masten. Oba sta trda neoliberalca, člana plemena, ki rado sproža histerijo in izredne razmere, da laže doseže svoje cilje.

Dan prej ali pozneje se je Igor Bergant v Odmevih pogovarjal z Damirjem Črnčcem, nekdanjim šefom Sove, članom SDS in borcem za osvoboditev JJ. Črnčec je trosil svoje, Bergant je pridno poslušal, na koncu pa le zbral toliko (ironičnega?) poguma, da je pripoved označil za »zanimive teze«. Še en primer TV-prakse, ki za medije manj nevarno levico z veseljem pohodi, z janšisti, ki se jih boji, pa ravna v rokavicah. Bergant, sicer pameten, izobražen, dober retorik, je med zvezdami infoprograma nacionalke.

Epizodici sta del značilne slike tega programa. Pri tem je vsa nacionalka v razmeroma dobrem položaju – še vedno je dokaj vplivna, dokaj avtonomna, ima reden dotok financ, novinarjem se ni treba bati za službo.

To je v primerjavi z drugimi mediji privilegiran položaj. Vendar gre nacionalki (in njenemu infoprogramu) v nečem bistvenem slabo – gledalci kopnijo. V to godljo se je v glavnem spravila sama, med drugim s tem, da se je spustila v tekmovanje s Popom in v marsičem postala ne tič ne miš – preresna za množice, preveč rumenkasta za gledalstvo resnih televizij.

Infoprogram slabo sledi spreminjanju javnega razpoloženja. Kriza je razgalila bedo naše demokracije in kapitalizma, del občinstva je zato nehal gledati televizijo ali presedlal na Pop, del pa postal kritičnejši in zahtevnejši. Temu gledalstvu ne zadostujejo površni aktualizem, jahanje na goli politični aritmetiki brez družbenih ozadij, mrzličnost, ki naj bi nadomestila vsebinski suspenz, kritikastrstvo namesto kritičnosti, katastrofičnost, ki ne prizna več dobrih novic, neskončno napihovanje afer in aferic, ki jih infoprogram ponuja v takem preobilju, da nazadnje vse zrelativizira.

Skratka, infoprogram nacionalne TV slabo lovi signale iz družbe in ji pošilja slabe impulze. To ni miren, zanesljiv člen dialoga v trikotniku politika-mediji-javnost. Ali drugače: načete so osnove kakovostnega novinarstva, ki se jim pravi angažiranost, radovednost, iskanje tega, kakšna je velika slika družbe, in tudi lastnega mesta v njej. Namesto tega se vse zavija v nekakšno megleno sredinskost, neizrazitost, brezobličnost, taka drža pa naravnost odvrača od tega, da bi se resno raziskovali problemi in problematike, saj potem že dregaš v ta ali oni center moči, se izpostaviš, kažeš barvo in stališča, tega pa nočeš. In za tako vrtanje sta potrebna tudi delo in trud.

»Sredinskost« je deloma objektivno pogojena: nacionalka je zavezana javnosti, ta pa je mozaična. TV mora upoštevati njeno pluralnost in jo gojiti tudi sama. To lahko na politično-nazorskem področju vodi v notranji razkol ali ravnodušno glajhšaltungo, izgubo identitete in vitalnosti. To se je zgodilo infoprogramu: zbežal je, z redkimi izjemami, v nazorsko, politično in ideološko amorfnost, ki zanj postaja vrlina, pa tudi alibi za neznanje, intelektualno lenobo in za to, da se ni treba izpostavljati. Ta brezobličnost, deloma podobna stapljanju politike v megleno sredinskost, ne pomeni večje objektivnosti ali verodostojnosti, ampak spodbuja že tako razširjene novinarske bolezni: oportunizem, komoditeto, relativizacijo. Vitalnost resnih medijev nastaja z odkritim, po potrebi bojevitim notranjim dialogom tudi z različnih politično-nazorskih pozicij in z brušenjem ekstremov. To je iskanje kočljivega ravnovesja, ki lahko – če je tu volja, dobra kadrovska selekcija, nekaj samozavesti in samorefleksije – še vedno prinaša kakovost.

Infoprogram je ni našel: povprečje (z njim mislimo predvsem na bolj ali manj anonimno množico urednikov) proizvaja pahorjansko strpnost do janševskih mahinacij, podpira neoliberalizem in servilnost do Bruslja. Tu bi lahko kaj presekale tudi posamične novinarske zvezde, a vsaka neguje samo svoj sijaj.

Zlasti v zvezi z neoliberalizmom se jasno kaže, kako se je nekoč prevladujoče levi novinarski korpus v infoprogramu (pa tudi v drugih medijih) preselil na desno, prepričanja skril ali pa se nebogljeno prepustil zmedi v glavi. Novinarji kar naprej tekajo k neoliberalcem, slepo podpirajo razprodajo državnega premoženja, sesekali bi javni sektor (v katerega spadajo!). To počnejo tudi Odmevi, v katerih denimo Bobovnik vedno raje moralizira kot analizira. Od nacionalke ne pričakujemo, da bo socialistična ali revolucionarna, neoliberalna pa nikakor ne sme biti, saj je taka usmerjenost v ostrem nasprotju z interesi velike večine prebivalstva, navsezadnje pa tudi gledalstva. Notranja pluralnost na RTV je normalna, prevlada neoelementa nikakor. Če k temu prištejemo še to, da je za naš infoprogram sveto vse, kar prihaja iz (neoliberalnega) Bruslja, lahko rečemo, da v marsičem deluje proti interesom večinske Slovenije.

Tudi tak je še vedno nepogrešljiv, a hkrati škodljiv, saj prispeva k slabim trendom. Plašnice in omejitve si je v glavnem nadel sam in si tako vzel svobodo. In čeprav kaže nekaj oholosti, mu v resnici manjka samozavesti.

Problem je, da se čuti bolj del vodilnih elit kot večine. Nauk je jasen: izstop iz te egoistične in destruktivne samouvrstitve in prestop iz vloge sitnega starčka k angažiranemu novinarstvu. Potem se bodo začeli polagoma vračati tudi gledalci.