Patria na natezalu

Janko Lorenci

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Kolumna

Kot smo slišali tudi minuli teden, natrpan z različnimi zborovanji, govorniki na levih slovesnostih začenjajo nagovore z dragi državljani, na desnih pa z dragi Slovenci. To ni nič novega. Levica se slovenstvu iz nekakšne politične korektnosti do državljanov Neslovencev in nasploh ravnodušnosti do patriotizma in slovenstva izogiba, se ga skoraj sramuje, čeprav vse okoli nas diši in smrdi po Sloveniji. Drugače desnica; slovenstvo ima nenehno na jeziku, vendar ga pogosto (prvak je SDS) grdo zlorablja. Če bi bilo po Janševo, bi že imeli dodatne tri, štiri državljanske vojne.

Patriotizem je samoumeven in koristen fenomen – nekakšno družbeno lepilo, ki blaži notranje konflikte, veča solidarnost, pomaga neko skupnost držati skupaj. Brez pripadnosti domovini, patrii, bi bilo na vseh ravneh več prerivanja.

Nekakšen spremljevalec patriotizma je državljanskost, državljanska pripadnost – sklop pravic, obveznosti, odgovornosti posameznikov v državi. Ta odnos ne temelji toliko na čustveni ravni, značilni za patriotizem. Državi plačuješ davke, ona ti vrača s šolanjem, zdravljenjem, osnovno varnostjo. Si nekakšna last države in hkrati njen lastnik. Nekaj ji daješ, nekaj ti daje. Patriotizem in državljanskost se pogosto, čeprav ne nujno, prekrivata, sta dokaj tesno povezana in vplivata drug na drugega. Če se godi slabo enemu, se običajno tudi drugemu.

Patriotizem je dokaj brezpogojen, povsem pa nikakor. Sega čez aktualno politiko, veže se na nekako abstraktno, skoraj nadčasovno domovino, a spet ne v celoti. Ni obvezen in tudi vsiliti ga ni mogoče, trdoživ je, lahko pa usahne. Če je dolgo preiskušan od lastnih elit, se lahko nevarno poškoduje. To intenzivno doživljamo vsaj od izbruha krize. Še vedno smo patrioti, in to dokaj vneti, a kolektivno občutenje Slovenije zmeraj bolj določa krizno dogajanje na različnih področjih. Kot državljani smo čedalje bolj nezadovoljni, občutek varnosti je razmajan, zaupanje v državne ustanove je kritično nizko, vse več ljudi občuti sistem kot krivičen.

V takem položaju trpi tudi patriotizem, sicer dokaj trdna, a vendar ne zacementirana konstanta. Če je ogrožena od zunaj, praviloma zraste, v notranjih krizah pade. Če je država dolgo v samozakrivljenih težavah, lahko preide v bolestne oblike, saj ga je v krizah laže zlorabiti, v skrajnem primeru ga lahko celo razkosamo in uperimo drug proti drugemu. Patrioti se vojskujejo s patrioti! Patriotizem niha tudi zato, ker vendarle ni zgolj idealistična, ampak tudi utilitaristična kategorija, se pravi občutenje, ki vsaj po tihem računa na to, da bo od svoje skupnosti nekaj imelo. Torej živelo v kolikor toliko zanesljivi in spodobni državi-domovini.

Te tihe racionalne podlage patriotizma je zdaj premalo. Patriotizem je resno ogrožen, če velik del mladine razmišlja o izselitvi, če se lahko slavljeni Pipistrel brez javnega ogorčenja preseli v Italijo, čeprav je tu dobival izdatno državno pomoč, če Cerar nekaznovano razprodaja državno premoženje (kot da lastnina ne bi bila ena poglavitnih postavk kapitalizma, moči in suverenosti!), če Janša brez vsesplošnega izbruha jeze k nam vabi trojko in domovino nenehno špeca v tujini, če nacionalna televizija ob 70. obletnici zmage nad fašizmom, za Slovenijo obletnici vrhunskega patriotizma, največ govori o hudih jamah. Itd., itd.

Delovanje vrste zaporednih vlad je načelo patriotizem, tako da je, povezan z zdravo pametjo, v marsičem nehal delovati kot korektor, kar je tudi ena njegovih funkcij. Množice zaradi bombardiranja neomedijev z neogesli in kritikastrstva namesto resne kritike izgubljajo kompas, veliki deli politike pa bolj kot patrii ponižno ali koristolovsko služijo tujini. Nepatriotska je bolj ali manj vsa etablirana politika, saj politika, ki dela v škodo večine lastnega ljudstva ali se ne poteguje dovolj za koristi svoje države, a priori ne more biti patriotska.

Patriotizem v sedanji Sloveniji ne more mirno dremati, kar je najbolj zaželeno stanje. Manjka tisto pomirjujoče občutje: živim v državi, kjer vse kolikor toliko deluje, ni mi treba biti goreč patriot, kar naprej pripravljen na žrtve, zategovanje pasu, morda celo boj. Država-domovina je na kočljivi, celo nevarni točki. Imamo negotovo identiteto, smo medsebojno preveč sprti ali vsaj hudo netolerantni in preveč pokorno plujemo s škodljivim glavnim tokom Zahoda (neoliberalizmom). Tako smo, ne samo mi, pred zelo negotovo prihodnostjo.

Vse seveda ni črno. Nezadovoljstvo je veliko in v glavnem upravičeno, toda prav nezadovoljstvo je tisto, ki povzroča premike. Nezadovoljstvo še ni eksplodiralo, a prinaša nekatera vedno bolj razširjena spoznanja, postavlja diagnozo. Da so mnoge ostre notranje delitve predvsem plod hujskanja in politike deli in vladaj. Da je EU koristna, a tudi neusmiljena in majhnim nenaklonjena. Da gre kapitalizem v preveč surovo smer in da ga je treba ustaviti – magari s socializmom. Da se tudi privrženci socializma in kapitalizma ne smejo sovražiti, še zlasti, ker so meje med njima negotove. Da desperado Janša hvala bogu nepovratno tone. Da nove vstaje in druge oblike pritiska niso izključene in lahko kaj prinesejo. Da nemoč in fatalizem nista usoda.

Normalno se je tu in tam spraševati o svoji identiteti in preteklosti. A pomembneje je ugotavljati, v kakšni ureditvi živiš in kam to vodi. Proti patriotizmu upori in revolucije niso mogoči, proti slabemu delovanju družbe so. Domovino – in sebe – je dobro imeti toliko rad, da ne dovoliš njenega mrcvarjenja.