Raje oskubsti

Janko Lorenci

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Kolumna

Guardianova novinarka se je pred tedni vprašala, ali se bogati tudi finančno čedalje bolj zanimajo za vesolje zato, ker bodo tja pobegnili, potem ko bo Zemlja uničena. Vprašanje ni zgolj šala.

To po malem pripoveduje tudi letošnje leto. Bilo je značilno nemirno – celo Evropa je doživela lastno vojno (Ukrajina) in odmeve vojn drugje (begunci, terorizem), v bratski EU pa divjajo ekonomske in druge vojne.

Eden glavnih vzrokov planetarnega nemira je naraščajoča neenakost. Po podatkih OECD je globalna neenakost največja po letu 1820. Tudi slavni Picketty pravi, da se glede tega vračamo v 19. stoletje. Nekateri govorijo kar o vračanju v fevdalizem, zapuščanju demokracije in vstopanju v oligarhijo. Neoliberalna ureditev dopušča naglo koncentracijo bogastva v rokah maloštevilnih, ki so tako dobili vpliv, da pišejo družbena pravila, ta pa koncentracijo še pospešujejo. Družbena moč se od politike, ki je voljena in naj bi služila javnemu interesu, seli h kapitalu, ki ni izvoljen in služi sebi.

Premoženjske razlike so naravne. Težave nastanejo, če so prevelike. Zdaj postajajo velikanske in se še večajo. Odpravljanju prevelikih razlik s solidarnostjo, prelivanjem bogastva itd. se reče civiliziranost. Njeno nazadovanje se kaže na različne načine, najbolj brutalno s tem, da je življenje revežev krajše od življenja bogatih. Ali da ves sistem ljudi prevzgaja v bolj surova bitja. Ali da Zahod mirno gleda opustošenje celotnih držav na svetovnem jugu, razdejanih v marsičem po njegovi krivdi.

Bogati in vplivni se fizično in psihološko vedno bolj odklapljajo od običajnega sveta, a ga vedno bolj obvladujejo. V teh zlatih kapsulah ne priznavajo enakosti, solidarnosti, empatije, to pa se boleče kaže v preostalem svetu. Ta se po obsegu veča, njegov vpliv na velika gibanja pa se krči. To nenaravno stanje veča konfliktnost in planet je nujno čedalje nemirnejši.

Dolgoročno se tak selektivno globaliziran, a hkrati silovito neenak svet ne more obdržati pri življenju. Planet je vendarle še naprej vezna posoda. To najbolj velja za okolje. Posamičnih celin in držav ni mogoče zavarovati pred segrevanjem ozračja, kisanjem oceanov itd. A to velja tudi za družbeno dogajanje. Revnejši ko bodo deli sveta, bolj bodo vdirali v bogati svet in ti vdori bodo v marsičem pravična kazen. Vdiranje v bogate enklave pa se bo nadaljevalo tudi znotraj posamičnih družb in držav. In bolj ko so države nemirne navznoter, bolj zdraharske in agresivne so navzven. Hkrati se bodo vedno bolj tolkle za presihajoče naravne vire. Skratka, prevelika neenakost na vseh ravneh zadaja povratne udarce.

Slovenija velja za razmeroma egalitarno družbo, a tudi pri nas se neenakost in ločevanje na tej podlagi naglo večata. Naši bogataši so miselno bliže ruskim ali nemškim milijonarjem kot svojim revnim rojakom. Strašljiv je podatek, da je bila na predlanski lestvici 100 najbogatejših Slovencev na vrhu dvanajsterica, ki ima premoženje v davčnih oazah. Slovenija pada tudi v druge delitve na podlagi neenakosti. Med drugim se je dala podrediti vrhovom EU in se tako obsodila na periferijo. K notranjim delitvam in neenakostim bogato prispevajo mediji, zlasti javna televizija, ki bi morala po definiciji služiti večini, a se identificira z bogatimi in vplivnimi. Tudi trajni Janšev vpliv je v marsičem plod naraščajoče neenakosti in frustracij v zvezi s tem.

Gledano scela živi človeštvo v ureditvi, ki mu je v izrazito škodo. Nekaj optimizma zbuja, da se faza zastrupljanja množic z neoliberalizmom, poglavitnim virom pretirane neenakosti, že meša z razstrupljanjem – veliko ljudi za svoje in splošne stiske krivi sistem, neokapitalizem, vso etablirano politiko. Prihodnost, ki bi bila zgolj nadaljevanje sedanjosti, se zdi negotova, včasih apokaliptična. Ker se sistem slabša, bo nemir naraščal, se mešal z nacionalizmi, ekstremizmi, a tudi z alternativami socialistične in do okolja prijazne narave. Kot pravi Gramsci: kriza je prav v tem, da staro umira, novo pa se ne more roditi. V tem medvladju se pojavi množica morbidnih simptomov.

Najmanjšega dvoma ni, da je današnja (neoliberalna) ureditev globoko neetična. Taki so tudi njeni zagovorniki, ti skrivači, ki nam smehljajoč se lažejo, po potrebi v imenu boga, vedno pa naroda. Nasprotno je odpor proti taki ureditvi globoko etičen.

Ureditev ni usoda, je človeški izdelek, ki ga je mogoče spremeniti ali uničiti. Dilema postaja očitna in preprosta: ali sedanji zavoženi kapitalizem spremeniti ali ukiniti. Pozitivna sprememba bi bil ponovni primat demokratične politike, drugačna, razpršena in solidarna delitev BDP in prilagajanje okolju, ne pa nasilno prilagajanje okolja sistemu. Do take temeljite korekcije lahko vodi samo pritisk množic, po starem razredni boj. Moto za tako civiliziranje kapitalizma bi lahko bilo tudi geslo velikega ameriškega predsednika Roosevelta Oskubimo bogataše (na podlagi tega gesla jih je visoko obdavčil). Skoval ga je v kriznem času, v marsičem podobnem današnjemu.

Druga izbira je revolucija, izbruh verjetno nasilnih spopadov najkasneje takrat, ko se bodo različne krize združile v trajno katastrofalne razmere. Na dovolj nizki točki strašenje in zavajanje izgubita moč, takrat izbruhne. Če gre za odpor, ki naj bi rešil ne samo demokracijo, ampak zagotovil celo preživetje množic, je revolucija prosto po Johnu Locku tudi dolžnost, ne le pravica.

Če bo korekcija ali ukinitev kapitalizma uspela kolikor toliko pravočasno, bogatim ne bo treba pobegniti v vesolje, bodo pa oskubeni. Če bodo ostali bogati, bo to pomenilo, da gremo drugi po gobe.