Še zatišje?

Janko Lorenci

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Kolumna

Nekateri najbolj prizadeti župani so ograjo sprva odločno podpirali, kmalu je tako mislila tudi krepka večina prebivalstva. Zdaj žica postaja tudi predmet ostrega nasprotovanja in zasmehovanja, kako nepotrebna in škodljiva da je.

Skratka, odnos do nje močno niha. Toda veliko razlogov za previdnost ostaja v veljavi. Najprej: begunci bodo še prihajali. Drugič, begunska kriza je pokazala, v kako slabem stanju je EU. Nadalje: Nemčija, Švedska in Avstrija, tri daleč največje sprejemnice beguncev, se očitno zapirajo, deloma na svojih mejah, hkrati pa nemarno pritiskajo na države na balkanski poti. S Hrvaško, prek katere dobivamo vse begunce, smo in bomo v slabih odnosih.

In tisto, kar bi morali morda omeniti najprej: Janša bo krizo še naprej uporabljal za rovarjenje, zastrupljanje ozračja, sejanje strahu in sovraštva. Pač klasika tega politika. Begunska kriza je zanj idealna bergla, s katero bi se lahko – podobno kot skrajna desnica drugod po Evropi – znova povzpel celo na oblast.

Vse to pomeni, da lahko hitro nastane položaj, v katerem bi Slovenija postala prenatrpan begunski žep. Priznati si gre torej, da stanje stvari govori za celo paleto ukrepov. Sprijazniti se gre tudi z dejstvom, da EU in Slovenija nista sposobni brez hudih pretresov – strmega vzpona skrajne desnice, celo fašizma – na hitro sprejeti res velikega števila beguncev. Da je treba pritok torej omejiti. In da je položaj vlade v vsem tem dogajanju objektivno težaven. Na sever EU, na jug balkanske poti in navznoter, svoji javnosti, je z ograjo poslala dilematično, robato, a jasno opozorilo, da se je pripravljena zapreti za močan pritok beguncev, ki bi pri nas tudi ostali.

Res je pri tem v marsičem ravnala kot slon v trgovini s porcelanom. Začetni kaos (tavanje beguncev po poljih itd.) je morda dopuščala hote, da je lahko začela laže graditi žico. Pri tem so jo vodili vsaj trije motivi. Najprej omenjena nevarnost nastanka begunskega žepa, ki se zdaj naglo veča. Nato želja, da bi vzela veter iz Janševih jader (kako šele bi SDS besnela, če bi vlada v takratni psihozi ostala negibna!). K ograjevanju pa sta jo silili tudi Nemčija in Avstrija.

V trenutnem relativnem zatišju, ki se lahko vsak hip konča, je pomembno, da begunska kriza z žico vred znova ne preglasi vseh drugih vprašanj in da se znova ne pogreznemo v psihozo, ki škodi vsem razen skrajnežem. Zato bi morala vlada javnost nagovarjati realistično, ji streči s pravimi podatki in argumenti, ne pa slabovestniško, v isti sapi negotovo in samovoljno, motoviliti sem in tja. V to zavestno odprtost spada tudi jasno distanciranje od janšizma. Ne pozabimo, da je Janša pozval celo k ustanavljanju vaških straž ob meji. To je prvi korak k oboroženim oddelkom, to spominja na začetke državljanske vojne, to je zanikanje vrhovne oblasti države, njeno spodkopavanje in še en poskus vzpostaviti paralelno »svojo« državo. Ne pozabimo, da je k nam izdajalsko klical trojko, da bi vladal v njeni senci. Ne pozabimo, da pada iz ene preiskave v drugo. Krize, še zlasti begunska, delajo za take skrajneže, ki jim je domovina v resnici zadnja skrb. Enotenje z njimi je vedno pogubno in skrajni čas je, da zmerna politika (leva in desna) o Janši in SDS brez olepšav spregovori kot o slovenski skrajni desnici. Slovenija si noče priznati, da je na slabšem kot recimo Francija, kjer zaradi Le Penove bijejo plat zvona. A tam zmerne stranke v sili složno nastopijo proti njej. Naše stranke z Janšo koketirajo. Krize se množijo, in če zmerna politika ne bo reagirala pravočasno, bo janševsko močvirje počasi požrlo tudi njo.

Dolžnost racionalnega dialoga o begunski krizi pa zadeva tudi vse, ki o ograji javno razmišljajo kot materializaciji vsega slabega v Sloveniji. Vlada bi morala glede ograje ravnati z bistveno več pameti, gradnjo ponekod ustaviti, ta zlovešči tip žice opustiti, povečati begunske nastanitvene kapacitete, hkrati pa se intenzivno pripraviti na vse scenarije. Slepo naskakovanje ograje (ograjena, nedemokratična, okupirana, barbarska Slovenija ...) pa se zdi pretirano, je v osnovi podpora janševcem in enako kot vladno motoviljenje onemogoča trezno razpravo o stvari. Nihče ni levičar, demokrat, napreden zgolj zato, ker ograji nasprotuje. Ali zadrt desničar samo zato, ker je za njo.

Begunci bodo še prihajali in deloma pri nas tudi ostajali. So del evropske in naše sedanjosti in prihodnosti. To je treba upoštevati in jih napraviti za del priseljenske politike, ki je sploh nimamo, a jo nujno potrebujemo. V preteklosti smo uspešno integrirali veliko priseljencev iz Jugoslavije. Za to smo sposobni še zdaj – če bo priseljevanje razumno uravnavano in selektivno. Da nam v tem kritičnem času ne bo popolnoma ušlo iz rok, pa bo treba do Hrvaške, a tudi Avstrije in Nemčije pokazati veliko diplomatske spretnosti in trdnosti.

Vse skupaj bo povzročalo nemir, na tem se bodo pasli janšisti. Zaradi begunske krize, dogajanja v EU in pri nas smo na izjemno občutljivi, kar usodni točki. Vendar je dovolj očitno, da večinsko hočemo ostati demokratična, ne hermetično zaprta in ne preveč pasja družba. To hotenje se bo izjalovilo, če se naša zmerna politika ne bo jasno distancirala od domačih ekstremistov in če ne bo država ostala kolikor toliko socialna. Sicer bo pomagala ustvarjati lastne begunce (emigrante) in dodatne skrajneže.

Priseljevanje kratkoročno prinaša nemir in težave, dolgoročno pa koristi. V tem težavnem vmesnem času, v katerem nas žene v skrajnosti, je treba iskati zasilna ravnotežja, znosne kompromise, se sprijazniti tudi s sivimi odtenki.