Partija boljša?

Janko Lorenci

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Kolumna

Kadriranje je strašno pomembna stvar. Brez dobrih kadrov ni mogoče dobro voditi niti gostilne ali pekarne, kaj šele državo. To zahtevno nalogo opravlja politika. Ta kadrira tako, da se postavlja vprašanje: je partija kadrirala boljše kot današnje stranke? Deloma gotovo, o tem govorijo njeni nemajhni razvojni uspehi in številna imena sposobnih ljudi, ki so delovali v njej ali na drugih področjih, a vedno z njenim blagoslovom. Res pa se o njenih kadrovskih slabostih ni smelo javno govoriti skoraj do bridkega konca socializma.

Praviloma velja: slaba politika ne more dobro kadrirati. Toda kakšna je dobra politika? Najbolj na splošno: taka, ki ima pred očmi skupno dobro, je sposobna, misli tudi dolgoročno in ima avtoriteto. Naša politika ima vse to v pičlih odmerkih. Zato tudi kadrirati ne more dobro, živi dokazi za to so razsejani širom po deželi (guverner BS, vodstva državnega holdinga, slabe banke in NLB, večina sedanjih ustavnih sodnikov itd. itd.).

Nekatere njene težave so deloma objektivne. Partija je imela na voljo ves nacionalni kadrovski bazen, zdaj se zanj puli nekaj majhnih strank. Ta količinski dejavnik je v drobni Sloveniji pomemben. Ves ta bazen je bil partiji razmeroma lojalen – tudi zato, ker pred njo nisi imel kam pobegniti, brez njenega privoljenja pa si se kjerkoli težko prebil. A partija lep čas svojega obstoja ni bila osovražena, ampak sila, ki se je je bilo treba vsaj malo bati ali jo vsaj spoštovati, vsekakor pa upoštevati. Hkrati se je dolgo zdela večna in to je njeno privlačnost tudi za ambiciozne ljudi seveda večalo. Poleg tega je bila neprimerno bolj odporna proti zunanjim pritiskom.

Tako je lahko bila kadrovsko zahtevna, čeprav je, podobno kot današnje etablirane stranke, pazila (in se le redko zmotila), da je s kadrovsko politiko utrjevala ureditev. Nove stranke so začetno avtoriteto kmalu zapravile in odtlej je pripadnost njihovih članov in kadrov nujno šibkejša, pogosto zgrajena na preračunljivosti, karierizmu itd. Odsotnost resnične pripadnosti skušajo stranke nadomestiti z zapovedano, z zahtevo po »našosti«, po pripadnosti zaradi pripadnosti. Šele potem pridejo na vrsto sposobnost, nazorska usmerjenost itd. V idealizmu vidijo stranke prej ko ne čudaštvo, odklon, potencialno nevarnost za ustaljeno delovanje. Sposobni, pošteni, dobronamerni ljudje se strank vedno bolj izogibajo, te pa se vse bolj obnavljajo po svoji klavrni podobi. Dobrih kadrov ne morejo privabiti niti finančno, saj politika sama po sebi ni donosna, razen če se gre klientelizem in korupcijo. Hkrati je politična kariera negotova, politika pa na tako slabem glasu, da se je iz nje težko uspešno vrniti v zunanje življenje.

Vse to ustvarja začarani krog slabe politike, slabega kadriranja, slabega upravljanja družbe. A to je samo del problema, ki ga ostrejši kritiki opisujejo kot sistemsko krizo predstavniške demokracije.

Prvič, politika je izgubila primat pri odločanju, postavljanju razvojnih prioritet in osnovnega tipa družbe. Moč in vpliv si deli s kapitalom, interesnimi združenji, lobiji ali se jim celo podreja. Preplet teh dveh ravni (politike in nekakšne paradržave) je, kot se glasi priljubljena krilatica, državljanom ukradel državo.

Drugič, stranke so si vedno bolj podobne, resne alternative etablirani politiki še vedno ni. Razlike med njimi seveda so, a v bistvenih socioekonomskih vprašanjih so složna neoliberalna družina. Tako tudi kadrujejo. Zato volitve ne morejo spremeniti nič bistvenega. Ta negibna brezalternativnost je osupljivo blizu komunizmu. Glavni sovražnik demokracije ni skrajna desnica in tudi ne zgolj »oni zgoraj«, ampak ves neoliberalni sistem, ta zapleteni preplet ureditve in njegovih (kadrovskih) stebrov, preplet, ki mu v resnici ne gre za »svobodne trge«, ampak za drastično koncentracijo bogastva v rokah manjšine. To določa tudi psihologijo elit. Zapoved zadnjih dveh, treh desetletij se glasi: služi samemu sebi. Tudi v kapitalizmu po slovensko je idealizma in občutka odgovornosti verjetno manj, kot ga je bilo v komunizmu, kakorkoli zavožen je ta že bil. Z nadaljnjim usihanjem skupnega dobrega, državnega premoženja, javnih služb ... se sebični individualizem še stopnjuje.

Politika je tako čedalje šibkejša in odvisna od paradržave. Živimo v postdemokraciji (C. Crouch), ureditvi, v kateri velja politika za stvar politikov, ekspertov in lobistov, demokratična skupnost pa je lahko zgolj zabavljač ali nemočni komentator. Možnost tega »čenčanja« je svojevrstna šminka, ki neoliberalizmu psihološko podaljšuje življenje – za zdaj.

Pri vsem tem praznjenju demokracije se dogaja, da globalni problemi, na primer segrevanje ozračja, na nacionalni ravni niso več rešljivi. Toda če dvigneš odločanje z nacionalne ravni na višjo, praviloma ne rešiš ničesar, ker tudi to raven, na primer EU, obvladujejo podobne sile, še bolj oddaljene od interesov večine. To med drugim potrjuje brezsramno, kar množično prehajanje visokih funkcionarjev EU v svet biznisa takoj po izteku mandata. Državljani so tako še bolj izključeni iz odločanja, vrhovi višje skupnosti še bolj samovoljno kadrirajo svoje klone. Skratka, rešitev ne bo prišla od zgoraj.

Z zdajšnjo politiko smo obsojeni na stagnacijo in sebične, nesposobne, neodgovorne osebke vsepovsod, nikakor samo v politiki. Če se hoče ta izboljšati, se mora osamosvojiti dvakrat – v razmerju do domače paradržave in »nemške« EU. Njen edini zaveznik pri tem je ljudstvo. A ta nominalni suveren – ti, jaz, on – se še zadovoljuje z zabavljanjem in komentiranjem.