Aristotelov strah

Janko Lorenci

30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Kolumna

Ljudstvo ima vedno prav, radi mučeniško in herojsko rečejo politiki po kaki nepričakovani odločitvi volivcev.

Ljudstvo kar pogosto nima prav, toda etablirana politika – leva, desna, sredinska – njegove volilne odločitve stoično prenese, saj ve, da volitve ne bodo spremenile nič res bistvenega in da na oblasti ostajajo »naši«, pa čeprav iz nasprotnega tabora.

V nasprotju s prvim rekom se včasih reče (ali previdneje zgolj misli), da je ljudstvo neumno. Tako je menil tudi Aristotel, nasprotnik demokracije in zagovornik oligarhije. Demokracija je po njegovem slaba zato, ker se v njej lahko zgodi, da si reveži razdelijo premoženje bogatih.

Danes živimo v demokraciji, toda Aristotelove bojazni se ni treba bati, saj se bogastvo nenehno zgošča v rokah sodobne kapitalsko-finančne oligarhije. Ljudstvo, ki se mu to bogastvo izvablja, takšno početje mirno prenaša in v toliko lahko pritrdimo, da je neumno.

So elite, zlasti denarne, pametnejše, inteligentnejše, imajo višji IQ od ljudstva? Dvomimo. In bolj ko se zaradi usihanja socialne mobilnosti generirajo iz samih sebe, bolj izgubljajo morebitno inteligenčno prednost. Gotovo pa so bolj izobražene, bogatejše, vplivnejše, bolj poenotene in bolj zagrizeno branijo status quo, ker jim je pač v prid. Še močneje dvomimo, da so bolj empatične, dobronamerne, bolj odprtega srca itd. Nasprotno. Vendar to še ne pomeni, da je ljudstvo nekakšen kolektivni angel.

Če je za pretakanje premoženja od ljudstva k manjšini vedno manj zaslužna ostrejša pamet ali višja etika elit, potem je za to očitno kriv predvsem sistem, demokracija in (neoliberalni) kapitalizem. Tu se postavlja vprašanje, ali gre za zlorabo kolikor toliko spodobnega sistema ali za sistem, ki nujno rojeva današnje slabe procese (drastično neenakost, odmiranje socialne države, deregulacijo ...). To je pomembno za odgovor na vprašanje, ali je ureditev sploh mogoče izboljšati. Res je bila v prvih desetletjih po vojni do človeka prijaznejša, a vedno več je mnenj, da je bila to neponovljiva izjema.

Zlasti po izbruhu krize 2008 se evro-ameriška predstavniška demokracija, ki naj bi skrbela, da kapitalizem ne bi povsem podivjal, še očitneje spreminja v svoje nasprotje. Radikalnejši kritiki pravijo, da se je scvrknila v dimno zaveso, brez katere neoliberalni kapitalizem sploh ne bi bil mogoč. Kajti demokracija v tej neslavni vlogi počne vsaj dvoje: jezo, ki bi sicer letela na glavnega krmarja ureditve – kapital, preusmerja na politiko (sicer zelo sokrivo za stanje stvari), hkrati pa z volitvami vzdržuje iluzijo, da je mogoče surovi sistem omiliti ali odpraviti. Toda če je etablirana politika neoliberalna in podložna kapitalu, alternativa pa šibka, so volitve jalov ritual, demokracija pa v bistvu opij za ljudstvo. So torej tisti, ki so nehali voliti, manj neumni od tistih, ki še volijo in ohranjajo videz, da je vse v redu, ljudstvo pa še suveren?

Zakaj se slovensko in druga ljudstva ne zganejo, čeprav njihovi pripadniki umirajo prej kot bogati, niso enaki pred sodišči, imajo otroke, ki bodo živeli slabše od njih ...? Odgovor na to nenavadno negibnost vsebuje vsaj dve glavni točki. Prva: ljudstvo je zelo razslojena gmota. Na vrhu kraljuje zloglasni en odstotek in vsaj še deset odstotkov tistih, ki se jim godi dobro in spadajo v isto interesno in miselno sfero. Na nasprotnem koncu so reveži (običajno se govori o četrtini, tretjini prebivalstva). Zanje se skrbi toliko, da ne pomrejo. To je družbeno pasivna, a latentno nevarna skupina, ker lahko zaradi nakopičenega nezadovoljstva eksplodira. Vmes je srednji razred, najštevilnejša, zaradi kriz vedno bolj dvorezna kategorija, ki niha med upanjem, da se bo povzpela med bogate, in strahom, da bo padla med revne. Ta sloj nekako še vedno velja za steber demokracije, a kot vidimo, se ta demokracija kljub volitvam vztrajno prazni. Skupina številčno in statusno nazaduje in od nje bo verjetno najbolj odvisno, kam se bo obrnil družbeni voz. Za zdaj se bolj kot z reveži identificira z vrhuško.

To je povezano z drugim vzrokom negibnosti – nenehno indoktrinacijo. Chomsky pravi: »Najbolj premeten način, da se ljudstvo drži v pasivnosti in pokornosti, je, da se spekter sprejetih mnenj strogo omeji, znotraj tega pa se dovoli živa razprava.« Tudi zato se pri nas na primer ne razvije resna razprava o socializmu. Prav tako učinkovita zvijača je razširjeno delničarstvo: mali človek je tako interesno vpet v veliki pogon, vidi se kot mali kapitalist in upa na svoje male dobičke. Hkrati se ljudstvu vceplja lažni občutek svobode in individualnosti. V bistvu živi ljudstvo v velikanskem prepletu laži, ki nenehno bombardirajo človeka tudi iz domnevno nevtralnih virov, univerz, ekspertnih skupin, medijev. Ni lahko doumeti in sprejeti, da je laž ali manipulacija skoraj vse okoli tebe.

Skratka, ljudstvo je zavajano, zmedeno, prestrašeno. Tako iz zagrenjene pasivnosti težko preide v angažiranost, ki bi lahko razbila laži in spremenila stanje. A vendar se ždenje počasi končuje. Neoliberalna indoktrinacija je trčila ob svoje meje in dogaja se pogojno treznjenje. Pot do njega vodi prek opazovanja in dvoma – o svojih ustaljenih prepričanjih, o svoji najljubši stranki, časopisu, TV-voditelju, zabavljaču, spovedniku. Dvom se krepi zaradi vse bolj razgaljenega dejanskega stanja – eni so vedno bogatejši, drugi vedno revnejši, bankirji niso nikoli kaznovani, sodniki so bolj naklonjeni vplivnim, davkarji so neizprosni do malih in blagi do velikih, cerkev ne posluša svojega papeža.

Zato po novem uspevajo populisti in skrajni desničarji. A verjeti njim je neumnost na kvadrat. To so zdaj, čeprav govorijo nasprotno, najboljši zavezniki statusa quo.