Leteče glave

Janko Lorenci

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Kolumna

Prispodobe so izmuzljiva in raztegljiva reč. Minister Klemenčič si rešuje čast s trditvijo, da so bile njegove znamenite besede o glavah, ki bodo letele, če bo zadeva Bavčar zastarala, prispodoba, in to morda celo nekoliko neposrečena. Njegova lastna glava ni ogrožena ne realno ne metaforično, le sodstvo mu jih je nekaj napelo, premier pa ga je blago opomnil.

Klemenčičeva grožnja-opozorilo je bila po svoje razumljiva. Če bi se Bavčar, ki en dan umira, naslednji pa je zdrav kot riba, ob pomoči odvetnikov, zdravnice, denarja, brezobzirnosti in zakonodaje zmazal z zastaranjem, bi lahko govorili o grmeči blamaži pravne države in smešenju osnovne pravičnosti. Hkrati je bila prenagljena in Bavčarjevi odvetniki bi jo lahko celo izrabili klientu v prid. Kajti zadeva lahko v resnici absolutno zastara le, če bi bila sodba, ki jo zdaj piše sodnica, na pritožbeni stopnji (Bavčar se bo zanesljivo pritožil) razveljavljena zaradi postopkovnih ali drugih napak. Obrambi se tako odpira prostor za očitek, da je pravosodni minister s tem, ko je sodstvu, če bi zadeva zastarala, javno zagrozil z obglavljenjem, nedopustno pritiskal na sodišče, naj kljub morebitnim napakam odločitev sprejme, s tem pa praktično zaukazal, da Bavčar mora biti obsojen.

Klemenčič tega gotovo ni hotel, a ravnal je zaletavo. To je deloma pogojeno z njegovim kritičnim pogledom na sodstvo, ki ga ima – deloma upravičeno – za preveč negibno, uradniško, počasno. Priznava mu tudi pozitivno vlogo in ga je že branil pred poskusi, da bi sodnikom vzeli trajni mandat. Toda način njegovega delovanja ni produktiven – ker daje premalo na dialog, skuša spremembe pogosto uveljaviti proti sodstvu, ne skupaj z njim. Tako iztrži manj, kot bi lahko, že zato, ker je pravosodje kar dobro zavarovano pred zunanjimi posegi.

Namesto izjave o letečih glavah bi bilo pametneje, če bi staknil glavo s tožilci in sodniki in ugotovil, kako dvoletni zastaralni rok v primerih, kakršen je Bavčarjev, narediti bolj raztegljiv, saj vsa kazniva dejanja še zdaleč niso enaka. Ampak ne, raje so letele glave. Pač zato, ker je pravosodni minister, sicer nedvomno sposoben, načelen in dosleden, človek akcije, ki v konfliktih najbrž celo uživa, hoče hitre spremembe za sistem, ki je a priori inerten, rad briljira in impresionira. Tudi za popularnost ni neobčutljiv. Tiho dogovarjanje prinese manj kot odmevni solistični nastopi. Tako naravnan tožilce in sodnike pogosto postavlja pred izvršena dejstva in s tem krepi odbranaško držo sodstva.

To sicer soglaša, da so marsikatere spremembe, ki jih ponuja Klemenčič, prave (npr. previdnejše podeljevanje trajnega sodniškega mandata), a jih hoče doseči z dogovarjanjem, saj vse, kar pride s pravosodnega ministrstva, ni vrhunec pameti in strokovnosti. Minister bi si moral priznati, da je sodstvo do politike na podlagi izkušenj upravičeno nezaupljivo, da se je v marsičem (npr. glede sprotnega reševanja zadev) izboljšalo in da mu je poklicni ponos, samozavest dobro krepiti, ne pa tlačiti. Hkrati je res, da bi si sodstvo za spremembe brez zunanjih impulzov, tudi pritiskov pogosto vzelo preveč časa. Skratka, za dober izvršno-sodni tango sta potrebna dva, ki se ne mikastita, ampak objemata.

Razmerje med izvršno in sodno vejo oblasti je dokaj odvisno od pravosodnega ministra. Ta naj bi skrbel za nemoteno delovanje in neodvisnost sodstva, pri tem pa je del izvršne oblasti, ki močnega, samozavestnega, avtonomnega sodstva praviloma ne mara. Tako je ta ministrska pozicija po malem shizofrena. Se to morda pozna tudi Klemenčiču? Čeprav njegov osnovni pogled na pravosodje ni sporen, pa način njegovega ministrovanja pripomore k temu, da sodstvo ne čuti potrebne predvidljivosti in stabilnosti. A za to so bistveno bolj kot ministrova hektičnost krive druge reči. Med njimi naglo spreminjanje zakonodaje, preurejanje družbe po neoliberalnih receptih, pospešeno razslojevanje, zagrizena privatizacija, z njo povezane norosti (npr. razprodaja državnega premoženja) itd.

To preobražanje družbe postopoma maliči celotno idealno zamišljeno in na papirju še veljavno razmerje med tremi vejami oblasti. V grdi realnosti je izvršna oblast požrla zakonodajno, se sama vedno bolj podreja kapitalu, hkrati pa si hoče podrediti sodstvo in ga po malem že ima v pesteh – pri nas zlasti s tem, da odloča o imenovanju sodnikov, tožilci pa so že tako hibrid med izvršno in sodno oblastjo. Vpliv kapitala tako posredno sega tudi v pravosodje in to se najbolj izrazito kaže v delovanju ustavnega sodišča (ki sicer ni del rednega sodstva).

Sodstvo je v tem presnavljanju družbe v defenzivi, negotovo in v strahu, da dolgoročni procesi načenjajo njegovo avtonomijo. Vendar je, kot rečeno, še zmeraj dokaj dobro zavarovano pred nasilnimi zunanjimi posegi. Malodušje je vsekakor njegov najslabši možni svetovalec. Res lahko po naravi svoje funkcije ureditev samo deloma korigira, ne more pa je kreirati – to počnejo predvsem politika in njeni botri. Toda s svojim delovanjem, med drugim s procesi proti tajkunom, tudi Bavčarju, lahko pomembno kreira javno razpoloženje, vliva nekaj rešpekta politiki in njenim kompanjonom in tako krepi svoj položaj. Pogoj za to je tudi pozitivna selekcija v lastnih vrstah. To je čas, ki krvavo potrebuje sposobne, samozavestne tožilce in sodnike, ki jim ni vseeno, ki so pogumni in tudi socialno občutljivi.

Od pravniškega tandema Cerar- Klemenčič pričakujemo, da bo spodbujal tako sodstvo in okrepil njegovo neodvisnost. Če bosta moža, kot sta obljubila, res storila vse, da sodnikov ne bi več izbirala politika, ampak sodstvo samo, si bosta zaslužila aplavz.