Uber über alles

Janko Lorenci

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Kolumna

Minister Koprivnikar se je z obiska v Ameriki vrnil ustrezno fasciniran in odločen, da k nam pripelje Uber. To je multinacionalka, ki se hitro širi v svojo korist in škodo držav, kamor prihaja. Niža plače, pospešuje prekarizacijo, krade državi davke.

Napovedani prihod Ubra je eden izmed številnih procesov, s katerimi Slovenija razprodaja, zapravlja, izgublja svoje materialne in nematerialne dobrine, svojo polsuverenost, identiteto in prihodnost. Najbolj otipljiva in razkričana je seveda razprodaja državnega premoženja tujcem, tesno povezana s privatizacijo. Sledi ji dolga vrsta podobnih ravnanj: sprijaznjenje s TTIP in Ceto; zapis fiskalnega pravila v ustavo, ki nas sili v pretirano zategovanje pasu in duši zdravstvo, šolstvo, kulturo, šport; to zategovanje med drugim spodbuja izseljevanje mladih, s katerim ustrežljivo šolamo ljudi za tujino; ustanovitev slabe banke in njenega polkriminalnega poslovanja; za noro vsoto poldruge milijarde evrov predraga sanacija bank, marljivo uvažanje neoliberalnih idej itd., itd.

Lahko bi se tolažili, da je vse to nujni del neizbežne internacionalizacije, članstva v EU, globalizacije. Toda Slovenija je v vseh teh procesih v izrazitem krčenju in defenzivi. Z izjemo izvoznega gospodarstva nismo v ničemer ekspanzivni.

Tudi zato, ker bičamo sami sebe. V tem smo unikum. Primerljive vzhodne članice EU so se po osamosvojitvi od SZ v hudi krizi razprodale, zdaj pa nekatere že kupujejo tudi naša podjetja, nas dohitevajo ali prehitevajo. Eden bistvenih razlogov za to je, da so odpornejše na zunanje pritiske – ker so zagrizeno poljske, hrvaške, češke. Je naša politika zagrizeno slovenska v smislu, da trdno brani slovenske interese? Ni. Veliki domoljub Janša je k nam vneto vabil trojko, Koprivnikar odpira vrata Ubru, guverner Jazbec dela za ECB in proti Sloveniji, Bobinac nima nič proti temu, da Gorenje preide v tuje roke, ustavno sodišče išče tuje nasvete v zadevah, v katerih bi lahko odločalo povsem samostojno.

Drža, ki v razmerju do tujine iz nas dela palčke, se vleče skozi vso družbo. A najbolj odgovorna in kriva je politika. Zlahka razprodaja strateška podjetja in banke, še lahkotneje pa drobiž, kot so koncesije za vodo ali prometni trg. Ta politika se ne meni za hotenja plebsa doma, navzven pa se kar naprej klanja in v tem počepanju in poklekanju spominja na Dickensovega Uriaha Heepa, sinonima za lažno skromnega, pohlepnega hinavca, ali na pripadnico najstarejšega poklica, ki se uglednim strankam daje pod ceno, revne pa odira.

Premier se na domačem terenu po novem zelo očitno uri v odločnosti in strogosti. A ta trening bo ostal skrajno enostranski, če ne bo začel kazati hrbtenice tudi v odnosih s tujino. Tam ostaja zvest tradiciji slovenske politike. V teh glavah brbota katastrofalna mešanica servilnosti, fascinacije nad močnimi in velikimi (poglejte, kako se naši politiki na mednarodnih srečanjih smukajo v njihovo fizično bližino), drobnega kramarstva, hvaležnega sprejemanja neoliberalizma, neznanja, klientelizma, odsotnosti čuta za skupno dobro in neodgovornosti za usodo lastne države. Niso vsi taki, a splošna slika je porazna.

Naša politika bodisi ne razume, kaj so resnični slovenski interesi, ali pa jih v razmerju do tujine ni sposobna in pripravljena braniti. V tem je izjemno škodljiva, nepatriotska, dobesedno kvizlinška. In to v času, ko bi bilo treba že zaradi nejasne prihodnosti EU še bolj paziti na lastno suverenost. Suverenosti brez psihične suverenosti pa ni, je ne more biti.

Politika (in družbeni vrh na splošno) se sama od sebe ne bo spremenila. Najprej se bo torej morala razmigati večina pod njo. Ta vrstni red je zelo jasen. Če hočemo živeti bolje, se moramo on, ti, jaz upirati, povezovati, iskati alternative za status quo. Osnovni pogoj za to je dan – globoko, trajno nezadovoljstvo, slabe perspektive in postopno treznjenje o naravi politike in sistema.

Zakaj se npr. kriminalno poslovanje slabe banke nadaljuje in nadaljuje? Ker je osnovna zamisel gnila in ker v slabo banko in druge institucije vedno ista politična pasma nastavlja sebi podobno pasmo – omejeno sposobno, koristolovsko, cinično. Slovenija potrebuje celovito terapijo – drugačno miselnost, ideologijo, prakso in drugačne ljudi v vrhovih družbe. Spremembe se bližajo. Nezadovoljstvo in nezaupanje v politiko naraščata in v naslednji večji splošni krizi bo prišlo do spontanega upora, do vzpona alternative, do tega, da bo ljudstvo zapeljal kak demagog ali skrajni desničar ali da bo politika postala odkrito avtoritarna. Nevarnosti je najbrž več kot obetov.

Do celovite terapije ne bomo prišli jutri in v enem kosu. Potrebni so posamični prodori, kombinacija pritiskov, angažiranosti, iznajdljivosti, poguma, pa čeprav iz obupa. Zakaj se na primer ne bi zgledovali po skupini mladih, ki so v ZDA vložili obtožbo proti Obami, ker ni storil dovolj za upočasnitev podnebnih sprememb? Podprla jih je skupina uglednih znanstvenikov. Vodi jih logika: v igro morajo vstopiti sodišča, ker niso tako ujeta v korupcijski vpliv posebnih interesov.

Ta logika velja tudi pri nas. Zakaj ne bi neki pogumen, angažiran tožilec naposled obtožil guvernerja Jazbeca zaradi noro preplačane bančne luknje? Zakaj se ne bi znašel v preiskavi premier, ker noče ustaviti razprodaje oz. hoče prodati NLB? Kazenski zakonik (257.a in 350. člen) tako možnost ponuja. Položaj bi se psihološko takoj spremenil, politiki in drugi stebri družbe bi postali previdnejši. Ali zakaj ne bi Ljubljana, Maribor, Celje ... po zgledu Berlina prepovedali Ubra, če bi se ga Koprivnikarju, neoprostljivo nevednemu ali zlonamernemu, posrečilo pripeljati v državo?