Kam spadaš?

Janko Lorenci

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Kolumna

Kateremu družbenemu razredu, kateremu sloju pripadam, pripadaš, pripadamo? O tem običajno ne razmišljamo, če že, pa se na družbeni lestvici radi postavimo više od točke, kjer smo v resnici. Temu se lahko reče tudi lažna razredna zavest. Taka samouvrstitev je odvisna zlasti od lastne petičnosti, saj večinoma sprejemamo, da se družbena veljava meri predvsem z denarjem. Biti revež je skoraj sramota, biti bogat zaželeno, čeprav se ugled bogatašev naglo zmanjšuje, ker je družbeni red vedno bolj nepošten.

Iluzije o svojem položaju najbolj goji srednji razred, resno ogrožen ali vsaj v strahu pred pogrezanjem. Gre za nekakšen obrambni refleks, s katerim se ohranjajo dostojanstvo, upanje, ambicije. A tako zatiskanje oči pred realnostjo sili v negibnost, pasivnost, neodpor, strahov pa ne prežene. Večina čuti, da je z družbo nekaj globoko narobe – in to deloma z njenim soglasjem, pa če si to prizna ali ne. Iz realne stiske, negotovosti in tudi potlačenega občutka krivde (ker tako politiko volim, ker se ničemur ne uprem, ker samo šimfam) izvira občutek opeharjenosti, jeze, razočaranja in pripravljenost voliti krave, kozle, trumpe, orbane, samo dosedanjih oblastnikov ne.

Razredna pripadnost ni zlahka določljiva. Še najlaže jo je zamejiti za premožno manjšino in reveže. Vmesni srednji razred je notranje razdrobljen, psihološko ga vleče navzgor, ne k revnim. Izgubil je samozavest, saj po malem že doživlja usodo delavskega razreda, nekoč močnega, zdaj komaj še slišnega.

Izgublja tudi predstavo o tem, kam spada. Razredno pripadnost, utemeljeno z ekonomsko-socialnim položajem, dodatno zamegljuje pripadnost raznim identitetam. Marsikje, tudi pri nas, se bije bolj ali manj srdit kulturni boj, to pa v bistvu ovira razredni boj, ker sili v medsebojne konflikte tisto veliko večino, ki jo sistem in njegovi nosilci spravljajo v stisko kot celoto. In hujša ko je materialna stiska, globlja ko je kriza, laže se da z identitetnimi, vrednostnimi in podobnimi razlikami manipulirati. Spopadanje s kulturnimi gorjačami v drobovju družbe je odličen zaveznik statusa quo.

Pri tovrstnem mikastenju nujno trpijo interesi in razum. George Monbiot pravi nekako tako: praviloma delujemo ne kot racionalni posamezniki, ampak kot člani družbenih skupin z vso prtljago njihovih identitet. Ko volimo, pazimo predvsem na to, koliko politične stranke ustrezajo naši kulturni identiteti, veliko manj pa na to, koliko zastopajo naše interese. Skratka, volivci sledijo strankam, ne pa stranke njim, zato pogosto volijo proti svojim interesom.

Kljub tej zmedi se postopoma le prebija občutek elementarne delitve: mi spodaj v težavah, oni zgoraj v palačah. Ta občutek, ki mu lahko morda rečemo nastajanje poenotujoče razredne zavesti, je še meglen. Vendar ljudi postopoma trga iz utečenega političnega obnašanja. Vzrok za to je seveda surovost predelovanja družbe. Kapital ob pomoči etablirane politike dokončno odpravlja zgodovinski kompromis, po drugi vojni sklenjen s socialno demokracijo, nastaja nov, oligarhični tip družbe, ki bo demokracijo skupaj s preostanki humanosti prej ali slej vrgel s krova.

Sara Wagenknecht iz nemške Die Linke pravi: težko je trajno voditi politiko proti socialnim interesom večine. Ta se prej ali slej upre in uporabi volilno pravico. In če ni verodostojne alternative, ker so nekdanje delavske stranke postale del neoliberalnega bloka, pač voli desno.

Pri vzponu populizma gre torej za »upravičen krik jeze« (Stephen Hawking), za vedno bolj množičen odpor do sredinske politike, ki je množice izdala. Vse kaže, da se vzpostavlja nekakšen nujni vrstni red dogajanja: »sredinska« politika, zdaj še na oblasti v Evropi (v Ameriki ne več), najprej ustvari globoko krivično družbo in si odtuji volivce. S tem utre pot na oblast populistom in skrajnim desničarjem.

Potem se kmalu znajdemo na razpotju. Ena pot: skrajna desnica seveda ne prinese obljubljane odrešitve, ampak se zlepa ali zgrda trajno ustoliči, zgodi se prehod v avtokracije različne ostrine. Kapitalu to ustreza, kot mu za silo še ustreza sedanja izvotljena demokracija. Druga, optimistična, a tudi pretresov polna pot: v splošnem razočaranju nad populisti prevlada leva alternativa, nova levica, ki ohrani demokracijo, a odpravi vsaj neoliberalizem. To bi lahko storila že današnja politična sredina, vendar raje kot z levo alternativo potegne s populisti in skrajno desnico. Zato je malo verjetno, da bi se po razočaranju nad populisti in skrajneži na oblasti vse vrnilo v sedanje stanje.

To so nevarna, nepredvidljiva razpotja. Najslabše bi se bilo vdati v usodo. A dokler se ne zaveš svojega realnega položaja, se mu, tudi če je slab in brez perspektive, zlepa ne boš uprl. Šele po streznitvi – streznitvi o lastnem položaju in glede odnosa do »sredinske« in populistične (skrajnodesne) politike – lahko sledi množičen dobri stari razredni boj. Neoliberalci in udomačeni socialdemokrati nam dopovedujejo, da gre za nespodoben, odvečen, zastarel pojem, in nas hočejo individualizirati, razdrobiti, spreti, tudi s kulturnim bojem. Razredni boj predpostavlja nasprotje tega – kolektivnost, solidarnost, povezovanje mnogih, se pravi tudi kulturno različnih.

To bo morala doumeti tudi leva alternativa. Dokler ne bo resno jemala ljudskih strahov in težav v vsej njihovi širini, ne more zmagati. Absolutno je treba imeti posluh za manjšine, a to velja tudi za tegobe večine. Zgolj s ponujanjem socioekonomskih alternativ ni mogoče zajeti dovolj ljudi. Pred očmi je treba imeti ves zapleteni univerzum interesov, pripadnosti in čustev. To še ne pomeni, da sam postaneš ksenofob, homofob, omnifob.