Mea culpa

Janko Lorenci

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kolumna

Problemi so naši zvesti sopotniki. V majhne trkamo kar naprej, v velike pa v glavnem na življenjskih prelomnicah, kot so izbira poklica, odločanje za otroke, zamenjava ali izguba službe, resna bolezen, izselitev v tujino, odhod v penzijo. Eni naskakujejo probleme z železno disciplino in načrtovanjem, drugi frfotajo skozi življenje kot metuljčki in dopuščajo, da njihovo življenjsko nit pletejo naključja. Veliko je seveda tudi vmesnih stopenj. Vendar ni nihče popoln gospodar svoje usode. Jasno je tudi, da noben posameznik ne more rešiti velikih skupnih problemov.

Kako je s tem pri skupnostih? Pri največji – človeštvu – slabo, metuljčkasto. Velikih problemov se ne loteva tako, da bi se ustavila, premislila, se dogovorila in potem odkorakala naprej. Za tako ravnanje je svet preveč razdrobljen, ima preveč različne interese in potrebe. Določajo jih tudi tako od neba dane stvari, kot je geografska lega. A tudi njo posamične skupnosti »izboljšujejo« z osvajanji, ekonomskimi, političnimi, vojaškimi.

Svet se še globalizira, vendar površno in predvsem ekonomsko, se pravi enodimenzionalno. Hkrati ostaja razdrobljen, kar je bilo v preteklosti – denimo v času velikih epidemij – včasih celo odrešilno. A ta razdrobljenost, najbolj zaznamovana z razbitostjo na države, postaja nevarna. Kajti velike probleme, ki mučijo planet, je mogoče reševati le s sodelovanjem. Največji problem današnjega sveta je propadanje okolja, te velikanske vezne posode. Državne meje jo imaginarno, a tudi z ograjami, vojaki, carinami in mejami v glavah sekajo, v glavnem sicer prepuščajo reke, vetrove in ptice v letu, a preprečujejo, da bi veliko skupno, po malem že ranjeno kroglo varovali in tudi že zdravili na edini mogoč način – s sodelovanjem (skoraj) vseh.

Rešitev na globalni ravni je tudi teoretično nemogoča, če ne obstaja na državnih, nacionalnih ravneh. In kako ravnajo države? Bolj usklajeno kot svet že, ker so zaokrožene, strnjene enote s skupnimi pravili, ustanovami, navadami. A tudi tu deluje podoben mehanizem kot pri posameznikih in na planetarni ravni: velike probleme – ekologija, sociala, zdravstvo, pokojninski sistem, demografska gibanja itd. – praviloma puščajo pri miru ali jih rešujejo parcialno. Pač zato, ker so kompleksni in zahtevni, pa tudi zato, ker status quo ustreza elitam.

Za reševanje velikih problemov v posamičnih državah je poklicana politika, pooblaščena za vrhovno koordinacijo in opremljena z ustreznimi pristojnostmi, službami, financami itd. Toda koristnost politike je bistveno manjša od tega, kar bi lahko dala od sebe. Omejuje jo vrsta značilnih hib. Ena glavnih je kratkoročnost, ujetost v posamične mandate, kar onemogoča reševanje velikih problemov, ki praviloma pomenijo dolgotrajne procese. Druga težava je notranja razdeljenost in tekmovalnost, po eni strani nujna, po drugi pa ovira za doseganje konsenzov, potrebnih za reševanje velikih problemov. Tretja, kar usodna hiba, je zlizanost politike s kapitalom in lobiji. S tem se je politika odrekla podeljenemu primatu odločanja in ga v marsičem prepustila skupinam, ki niso zavezane skupnosti in strežejo svojim ozkim interesom, običajno povezanim s kopičenjem denarja. Neposredna posledica tega sta tako rekoč fevdalna koncentracija bogastva in vpliva v rokah peščice ter socialna in vsakršna ranljivost množic. Naposled pa je etablirana politika ujeta v neoliberalne dogme, ki še krepijo naštete hibe.

Tak sistem, ki ima z zapisanimi ideali in ustavami komaj še kaj zveze, cefra demokracijo, povečuje nemir v državah in kaotičnost na mednarodnem terenu; med drugim ogroža celo obstoj EU. Svet leze v podobne razmere, kot jih je ustvarila velika kriza v 30. letih 20. stoletja in se končala z morijo druge svetovne vojne.

Tako smo vsi skupaj znova na zgodovinski prelomnici. A dodan ji je nov, res globalen in usoden element – iz mnogih plasti sestavljena okoljska kriza. Okoljska in družbena kriza sta siamski dvojčici. Obe govorita, da je generalni razvoj človeštva v slepi ulici in tak, da ogroža civilizacijo, kakršno poznamo. Ker preveč zažira družbo in preveč uničuje okolje.

Ta dvojna kriza je intelektualno dovolj razložena, hkrati pa jo potrjuje praksa: propadanje okolja, brexit, trumpi, vzpon populizma in ekstremizma, trume migrantov, kar naprej prežeče finančne krize, nezadovoljstvo množic, ki se vedno bolj bojijo prihodnosti. Toda sfera, ki odloča, kako se vrti svet, te krize in njenih pravih vzrokov ne priznava. Politika niha med nezadovoljstvom mnogih in (mentalno) podrejenostjo bogati manjšini. Posledica te podrejenosti – mešanice ideološke zanorjenosti, oportunizma, nevednosti, korumpiranosti, identificiranja navzgor, ne z večino – je razvoj na slepo brez generalnega načrta; edini načrt je »po starem naprej«. A tak naprej je poguben. Politika si ne upa postaviti resne diagnoze stanja, kajti potem bi morala priznati, da je odločilno soustvarjala krizne razmere. Ne upa si reči mea culpa. To bi morala reči predvsem etablirana politična sredina, ki je na oblasti že dolga desetletja in zato za sedanje razmere kriva bolj kot vsi populisti in ekstremisti skupaj. Ti so v glavnem šele grožnja.

Taka diagnoza je pogoj za mirne spremembe. Če sredina zanjo ne bo zbrala poguma, jo bo dvojna kriza izbrisala. Če bo diagnozo postavila, se bo morala spopasti z manjšino, ki ji zdaj služi. Če ne bo blefirala, lahko v tem spopadu s podporo večine zmaga. Skratka, koristno lahko preživi le, če bo socialna in zelena.

Kakorkoli, pod mračnim nebom nereševanja velikih problemov je težko reševati tudi majhne. To pa spet megli pogled na velike.