Drama nedramatičnosti

Janko Lorenci

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kolumna

Ali bo Levica jeseni odrekla podporo koaliciji, kot je zagrozila? Jo bo zamenjala Toninova NSi? Lahko vlada pade in bomo imeli predčasne volitve? Nič od tega ni nujno in vse je mogoče. Morda je še najverjetneje, da bo vse ostalo približno tako, kot je.

Levica zaostruje upravičeno, saj se projekti, ki naj bi jih vodila po dogovoru s peterico, praviloma in ne po njeni krivdi ne premaknejo nikamor. Zaostruje taktično in vsebinsko. Z grožnjo o razhodu opozarja, da jo koalicija potrebuje, in si veča vpliv. Če bi kljub zastoju »svojih« projektov molčala, bi se tudi volivcem pokazala kot jalov, nemočen okrasek na Šarčevem levem ramenu.

V koaliciji Levica ni res zaželen partner. Za manjše stranke je neljuba konkurenca, za SD moteč dejavnik, ki kaže na razliko med njeno »razredno« retoriko in pohlevno prakso. Toda vse razen Šarčeve LMŠ se bojijo volitev in negotovosti, ki bi jo povzročilo morebitno slovo Levice, zato so bolj ali manj za nadaljevanje polovične poroke z njo. Bojijo se tudi, da bi se NSi z vstopom v koalicijo okrepila, pri čemer je ta stranka na nenehnem robu parlamenta zanje nevarnejša tekmica kot trdneje zasidrana Levica.

Tonin z državotvorno, a v resnici skesano ponudbo za sodelovanje s koalicijo priznava, da se je zakalkuliral, ko je Šarcu dal košarico, misleč, da bo postal del koalicije pod Janševim vodstvom. Šarca zavezništvo z NSi osebno ne bi motilo, saj ji je svojčas dal prednost pred Levico. Toda zveza s Toninom ne bi bila zanj nič manj naporna – ostal bi odvisen od zunanjega partnerja, čeprav bi se z njim morda ujel bolje kot z Levico. SD bi kljub rivalstvu s to težko sprejela tako zamenjavo. Objem z NSi bi škodil tudi premieru, saj koalicija velja za kolikor toliko levosredinsko. A škoda najbrž ne bi bila velika, saj Šarec igra na svojo sredinskost, na nazorsko in ideološko izmuzljivost, povezano s pregovorno zdravorazumskostjo, ljudskostjo in nekakšno klenostjo. Z vsem tem se po malem odmika od tipičnega SLO-politika, tak je privlačen za lepo število volivcev, ki so mu očitno zvestejši, kot so bili nesrečnemu Cerarju.

Skratka, Šarcu se ni treba bati predčasnih volitev tako kot ostanku koalicije. Zato lahko manifestativno in z užitkom igra močnega premiera in brez težav prestaja koalicijske praske, tudi zadnjo zaradi Lenarčiča. Pri volivcih mu podoba odločnega voditelja koristi, za delovanje koalicije pa bi bilo bolje, če bi pokazal več vsaj zaigrane obzirnosti. Bistveno bolj kočljivo je njegovo razmerje z Levico. Za njeno grožnjo o prekinitvi sodelovanja je v dobršni meri kriv sam, saj bi lahko, če bi res hotel, brez hudih težav dosegel zagon projektov, ki so za Levico prednostni, ki so bili s koalicijo usklajeni, a jih prav ta koalicija blokira.

Šarec bo moral Levico in njeno napoved vzeti resno. Stranka je predvsem zaradi izrazito levega profila, potrjenega v parlamentarni praksi, volilno dokaj trdno zasidrana in si v tem pogledu lahko privošči prekinitev sodelovanja. Zaradi blokade se je znašla v dilemi: zaveda se, da lahko kaj doseže samo kot pridružena članica koalicije. In nekaj je tudi že dosegla. Toda če bo dosegla premalo – in zastoj njenih projektov že kaže na to – se ji bo sodelovanje z oblastjo maščevalo. V tej zagati je presodila, da je ultimat nujen.

Če se bo iztekel brez dogovora, bo sledila velika negotovost. To velja za vse stranke. Šarcu novo premierstvo po novih volitvah nikakor ni zagotovljeno – adijo položaj, na katerem se – bodimo malo šarčevski – počuti kot medo v čebelnjaku; čebelice sicer pikajo, a kožuh je debel in medu obilo. Druge koalicijske stranke se, kot rečeno, predčasnih volitev bojijo kakor hudič križa, delna izjema je le SD. Skorajšnje volitve ne dišijo niti opoziciji. NSi spet ne bo vedela, ali se bo zmuznila v parlament, Janša pa ne, ali bi bila njegova stranka znova najmočnejša in bi vodila povolilno igro. Raje čaka, da bodo neizbežne težave počasi potemnile Šarčevo zvezdo.

Če bo Levico zamenjala NSi, se bo politika koalicije ostro prelomila. NSi je trdo neoliberalna stranka s stališči, diametralno nasprotnimi prioritetam Levice. Dovolj pove že to, da njen gospodarski program hvalijo naša in ameriška gospodarska zbornica ter ljudje, kot je Sonja Šmuc. Koalicija bi kmalu izgubila še tisto socialnost, ki jo je pokazala po zaslugi Levice. Prav tako bi izgubila protijanševsko naravo, kar je za nemajhen del volivcev, tudi Šarčevih, pomembna reč.

Z drugimi besedami: za koalicijsko peterico, za Levico in za Slovenijo bi bilo v tem trenutku najbrž najbolje, da Meščeva stranka ostane povezana s koalicijo in da ta požene dogovorjene projekte. Ta politična združba je res daleč od idealne, a boljše ta čas ni na vidiku.

Če povzamemo: jesen bo negotova, verjetno pa se ne bo zgodilo nič dramatičnega. A dramatična je prav ta nedramatičnost, saj pomeni, da bodo ure tekle po starem. Res imamo zmerno alternativno stranko, ta res sodeluje z oblastjo, vendar je prešibka, da bi vlak preusmerila k pravim prioritetam – solidarnosti, utrjevanju javnih služb in okolju. Pri slednjem je najbolj videti strašljivo moč statusquojevstva: Slovenija je podnebno in sicer nadpovprečno ogrožena, politika pa je gluha in slepa za to, da zemlja, voda, gozd … naglo postajajo strateška, kar preživetvena dobrina. In ta temelj temeljev še naprej pozidujejo, zastrupljajo, zapravljajo. A nič bolje ni na klasičnih področjih, zato so bile na primer pod ceno razprodane še zadnje banke. Če je v Šarcu kaj več, bi moral vedeti, da je njegov edini pravi zaveznik Levica.