Atomska vlada

Janko Lorenci

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kolumna

Vlada si bo prizadevala za gradnjo druge nuklearke, napoveduje premier Šarec. Dodaja, da bo treba za nizkoogljično prihodnost zapreti Teš 6, nato pa brez druge nuklearke ne bo šlo. In mudi se, saj za papirje in gradnjo potrebujemo vsaj deset let.

To so velike in drzne napovedi. Malo zato, ker Šarec z njimi spet enkrat solira, predvsem pa zato, ker gre za velikanski projekt, ki bi stal toliko kot trije Teši skupaj. Poleg tega jedrska energija zbuja veliko dilem.

Poglejmo najprej nekaj razlogov, ki govorijo za novo nuklearko.

Jedrska energija je sporna in na slabem glasu, a odnos do nje se spreminja. V zadnjih letih najbolj zaradi grozeče podnebne krize, povzročene z zgorevanjem nafte, premoga itd. Jedrska energija je nizkoogljična in glede tega primerljiva z vetrno in sončno energijo. Če bi zaprli Teš, bi izpuste toplogrednih plinov takoj zmanjšali za petino, a izgubili tretjino elektrike – nuklearka bi torej postala skoraj nepogrešljiva. Dejstvo je tudi, da na primer Francija že desetletja uspešno stavi na jedrsko energijo. Pogojno se z njo strinja tudi del naših uglednih ekologov, na primer Kajfeževa in Omladič.

Nadalje: glede obnovljivih virov energije Slovenija napreduje s hitrostjo hromega polža. Pri takem tempu lahko zgolj z nuklearko dosežemo z EU dogovorjene cilje, kar zadeva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Psihološko je – za politiko in prebivalstvo – pomembno tudi to, da eno nuklearko že imamo, da ne povzroča resnih težav in smo nanjo navajeni.

Veliko razlogov pa govori proti novi nuklearki. Eni so tehnične narave. Klasičen ugovor so jedrske nesreče, zlasti zloglasna Černobil in Fukušima. Nobena nuklearka ni absolutno varna, jedrske nesreče lahko prizadenejo množico ljudi, dodatna nuklearka pa bi seveda pomenila dodatno tveganje. Klasičen ugovor je tudi skladiščenje jedrskih odpadkov, povsod po svetu še vedno samo začasno.

V ljubi Sloveniji pa so po svoje močnejši drugi, netehnični pomisleki.

Najprej cena; nuklearka bi stala okoli pet milijard, več kot porabimo na leto za zdravstvo in vsaj trikrat več kot potratni Teš. Znesek je velikanski, tudi razporejen skozi čas. To je tesno povezano s problemom vodenja velikih projektov. Teš, nesrečni otrok več vlad, je bil katastrofalna strokovna, politična in finančna polomija. Tudi projekt nove nuklearke bi si podajalo več vlad, naša politika, že dolgo v fazi vedno novih, a neukih, in starih, a zguljenih obrazov pa vedno znova dokazuje, da ni sposobna pozitivne kontinuitete.

Novo Krško bi bilo tudi potuha dosedanjemu energetsko potratnemu razvoju in s tem ekstenzivnemu razvoju nasploh. Razvoj obnovljivih virov bi z njo še bolj zastal. Brez nje bi morali razmišljati in se truditi – voditi množico manjših, energetsko premišljenih, dobro koordiniranih projektov na zelo različnih področjih. Skratka, nuklearka je za politiko najudobnejša pot – nakopičiš davkoplačevalski denar, kupiš tujo tehnologijo, zgradiš nuklearko in se veličastno nasloniš nazaj – vse je svetlo, toplo in čisto. A do približno enakega rezultata bi lahko prišli po drugih poteh (varčevanje z energijo, pravočasna skrb za obnovljive vire …) – če bi naši vrhovi dobro obvladali politično obrt.

Z nuklearko bomo kupili tujo pamet, namesto da bi razvijali svojo. Tak nakup je svojevrstna zrcalna slika idiotske, neodgovorne razprodaje našega gospodarstva in še ena stopnička na poti v vedno večjo odvisnost od tujine. Najbolj na kratko: nova nuklearka je na prvi pogled strašansko ambiciozen projekt, ki pa v bistvu govori o neambicioznosti in nesposobnosti, da bi se lotili drugačnega (energetskega) razvoja. Naj živi status quo!

Jasen odgovor na vprašanje, nuklearka da ali ne, še ni mogoč. Projekt bi vplival na celoten razvoj Slovenije, dileme so velike, za nuklearko porabljeni denar bi manjkal drugje, vse to pa ne dopušča lahkotnega improviziranja ali politikantstva. So Šarca prepričali strokovnjaki, je naročil ali prebral kako verodostojno in vsestransko študijo, je zgolj testiral javno mnenje – ali pa gre predvsem za politično dejanje za pridobivanje ugleda – jaz, Šarec, bom postal ata velikega projekta?

A poglejmo raje našo politiko kot celoto. Kakšen diletantizem, kakšno noro zapravljanje, kakšno butalstvo par excellence, da najprej zgradiš preplačani in umazani Teš, se glede vseh bistvenih postavk grobo ušteješ, potem pa to reč tako rekoč naslednji dan ugasneš in začneš graditi nuklearko? Je zdajšnja politika, ki je deloma (Šarec ne) sodelovala pri Tešu, tako zelo drugačna, da ji lahko zaupamo, da bo tri, štiri mandate uspešno peljala še trikrat večji projekt?

Lahkotnost Šarčeve odločitve ne zbuja optimizma. Po svoje pa je dobro, da je temo načel – če bo temu sledila resna razprava, kaj je res boljše za Slovenijo. Vsekakor bi bilo noro, če bi se, kot pravi predstavnica slovenskega Greenpeacea Katja Huš, za novo nuklearko odločili prej, preden smo postavili tretjo vetrno elektrarno. Tudi vrsta drugih neizrabljenih možnosti obstaja. Ali drugače: čeprav bo odločitev za nuklearko sprejeta, bo storjeno malo ali nič, če bo ostalo samo pri nuklearki. Kajti jedrska energija je le delček rešitve, samo začasno in delno olajšanje velike okoljske stiske, v katero se neusmiljeno pogrezamo s preostankom sveta vred. Nuklearke ostajajo sporne, a so v podnebni krizi pogojno manjše zlo – in v sili hudič muhe žre. A poleg njih bi bilo treba zagnati vrsto drugih akcij v prid okolja.

Slovenija s svojimi nuklearno-razvojnimi težavami ni unikum. Na splošno pa zasilno reševanje z nevarnimi tehnologijami jasno govori, kako zgrešen je razvoj, zaradi katerega je življenje človeštva vedno bolj tvegano.