Pravica do zaščite pred zgražanjem javnosti

Bernard Nežmah

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Pamflet

Pod vlado Mira Cerarja se je dogodil doslej najostrejši politični napad na policijo. Razlog je bila policijska preiskava v parlamentu povezana s primerom Bratušek. Premier ji je očital nespodobnost, preiskovanka, da je bilo preiskovanje nepotrebno, glasno se je odzval župan Zoran Janković, rekoč, da je preiskava nesmiselna. Dan za tem je padla že prva žrtev - sodnik Andrej Baraga je bil primoran odstopiti zaradi predhodnega tvitanja. Reč se je zavrtela kot salto mortale, najprej je sodišče sporočilo, da spada tvit med zasebne aktivnosti sodnika, a že ob zori so spremenili ploščo in razglasili, da je bilo sodnikovo politično tvitanje nedopustno. Podobno so reagirali osrednji mediji, »Delo« je denimo policijsko akcijo pospremilo kar z slabšalnim naslovom »Cirkus NPU«, potem pa se je udarec proti policiji še zaostril. Predsednik parlamenta Milan Brglez ni izbiral besed: nikoli več kaj takega!, medtem ko sta vodja poslanske skupine SD Matjaž Han in ZaAB Jani Möderndorfer tirumfirala s tiradami pred teve kamerami.

Toda, ali so možje postave prvič vstopili v parlament? Nikakor, pred leti so preiskovali poslanca Srečka Prijatelja in Zmaga Jelinčiča iz nacionalne stranke, vendar takrat ni nihče bentil nad policijskim vdorom v hram demokracije. A bolj ključno je dejstvo, da če politiki ocenjujejo, ali je bil policijski postopek pravilen ali ne, je to zastraševanje policije. Še zlasti, ker so v istem glasu zahtevali sankcije proti policijskemu vrhu. Blagodejen je bil zato odziv ministrice Vesne Györkös Žnidar, ki je hladno stopila v bran policiji, in kajpak prvega moža policije Marjana Fanka, ki je stvar enostavno poimenoval kot politični pritisk in vmešavanje v delo policije.

Medtem pa je branje podatkov »Supervizorja« postavilo fenomen Mira Cerarja v nove dimenzije. Zdaj se je izkazalo, da je mož, ki se je postavljal kot sinonim za etiko, mastno služil s prodajanjem banalnega pravilnika o mobingu osnovnim šolam. Po pol tisočaka je računal petnajstim šolam. Ko bi bil še malce bolj spreten in bi pravilnik prodal vsem osnovnim šolam (450), bi na mah zaslužil več kot dvesto tisočakov. In menedžerska asociacija bi njegov s.p. okronala z nazivom – gazela leta!

A tu je srž slovenskega podjetništva. Namesto da bi šole na javnem razpisu poiskale najcenejšega proizvajalca pravilnika, je gospod Cerar lepo zaslužil s privilegiranim izborom. Pri čemer se pojavita vsaj dva ugovora: zakaj šole sploh kupujejo tak pravilnik, ko pa mobing sankcionira že zakon, in še bolj radikalno: zakaj pravniki na šolskem ministrstvu pravilnika ne izdelajo kar sami in ga ponudijo v splošno šolsko uporabo, šole pa ta denar raje namenijo v osnovno dejavnost.

Premier je te dni izbral novo šolsko ministrico kar iz vrst svojih poslank. Če je pred volitvami napovedoval, da njegova vlada ne bo izbirala po političnih kriterijih, ampak po strokovnosti, je zdaj storil prav nasprotno. Izbor članice SMS Klavdije Markeš je popolno presenečenje, saj o gospe doslej še nismo slišali, da bi se ukvarjala s splošno vizijo šolstva. V času, ko lahko vsakdo postane minister, če je le v zmagoviti stranki, si velja priklicati zgodovinski dogodek, ko so v Prusiji velikega znanstvenika Wilhelma Humboldta postavili za ministra, ki je reformiral šolstvo. Po porazih z Napoleonom, so v Prusiji sklenili, da morajo nekaj dramatično spremeniti, če hočejo biti konkurenčni v konfrontaciji s prenovljeno francosko državo. In Humboldt je zasnoval spremembo šolskega sistema, ki je realiziral obvezno šolanje ter vpeljal še idejo, da državljan ne more biti izšolan le kot »fahidiot«, ampak mora dobiti toliko znanja, da se bo sposoben izražati tudi v drugih javnih zadevah. Splošna slovenska kriza spominja na prusko, a premier ne ravna kot pruski vladar, saj za ministrico izbere raje persono svojega kroga, brez vizij in brez reputacije v šolskih krogih.

KPK razkritje mandarinskega sistema, ki je razgalilo skupino profesorjev, ki so privatizirali javno šolstvo za osebno bogatenje, je doživelo protinapad. Vodstvo ljubljanske univerze je najelo odvetnico Natašo Pirc Musar, ki ima nalogo, da doseže prepoved in umik razvpitih objav »Supervizorja«. Že na začetku manjka podatek: koliko denarja ji kani plačati univerza?

Reč je absurdna, generalna sekretarka »Rdečega križa« zdaj preganja te, ki so opozorili na kasto največjih zaslužkarjev. Pred meseci so inšpekcije ugotovile, da je »Mercator« prodajal »Rdečemu križu« sporne testenine, toda veliki trgovec se je pri menjavi slabega blaga tako obiral, da so vmes na RK tožili, da iskalcem pomoči ne morejo postreči s testeninami. Je takrat poskočila Pirc Musarjeva in z sedanjo vnemo napada na KPK udarila po »Mercatorju«? Nak, tedaj je izpuhtela.

No vseeno velja premisliti to zahtevo prepovedi objavljanja enormnih honorarjev na račun državnih jasli, naj si bodo fakultete, javna uprava, občine ali podjetja v državni lasti. Nesrečniki namreč trpijo javno zgražanje na račun svojega bogatenja, s katerim so v bistvu onemogočali množici drugih znanstvenikov in predavateljev, da tudi oni zaslužijo s svojim delom. Pač po logiki, zakaj bi bili zaposlena še dva ali trije, če pa lahko zaslužek pobere en sam. Gospa Pusarjeva na zahtevo vodstva ljubljanske univerze zdaj brani posebno pravico mandarinov, da njihove rabote ne smejo biti javno vidne. Skratka ekskluzivno pravico, da niso izpostavljeni kritiki javnosti.