Razveljavljena obstrukcija

Bernard Nežmah

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Pamflet

Če kupiš mlinček za kavo, dobiš certifikat, da bo reč mlela vsaj eno leto. Kakšno garancijo pa imajo besede zunanjega ministra? Karl Erjavec pred kamerami pove, da bo njegova stranka glasovala za razrešitev obrambnega ministra Janka Vebra in napove, da če bo SD odšla iz koalicije, nič zato, bosta vladali naprej SMC in Desus. Potem mine manj kot dan, v javnost ne pridejo nobeni novi dokumenti ne evidence, isti Erjavec se spet postavi pred novinarje, a tokrat pove, da njegov Desus ne bo podprl odstavitve ministra Vebra. Besede vodje druge najmočnejše vladne stranke imajo rok trajanja manj kot 24 ur! Ker ima mož smisel za glumaštvo, je pričakovati nov rekord: besede, ki jih bo izrekel dopoldne, bo že popoldne postavil na glavo.

Na drugačen način pa se premieru Miru Cerarju se svet preobrača iz dneva v dan. Če je še včeraj slavil, ko je vložil zahtevo za razrešitev ministra, katerega vojaške službe so ravnale protizakonito, njegova odločitev potemni prek noči. Za ministrico Klavdijo Markež, ki jo je izbral za šolsko ministrico, se je izkazalo, da je magisterij prepisala. In njegov odziv? – Ministrica je na njegov poziv nemudoma odstopila, sam pa je ocenil, da je to res nesrečen primer. Strinjati se je, da vodja SMC pač ne more vedeti, kako so člani njegove stranke prišli do šolskih spričeval. Toda, kako premier Cerar izbira najboljše med najboljšimi? V danem primeru je strokovna javnost protestirala in se čudila njegovemu izboru, vendar ji ni prisluhnil. Zakaj? Poprej se je pogovoril s kandidatko, ki mu je povedala, da njena preteklost čista, in pri prvemu etiku v državi je prestala test etičnosti. Ni nesrečen primer, nesrečen je premier. Ki pač ministra ne išče med renomiranimi strokovnjaki in eksperti, ampak med člani svoje stranke.

A to se ne ustavi pri predsedniku vlade. Zdaj se je izkazalo, da je mariborski »Rdeči križ« zaposlil Boruta Ambrožiča, tudi lažnega magistra in nekdanjega člana »Pozitivne Slovenije«. Še prej so za predsednico RK Slovenije postavili Renato Brunskole, dolgoletno političarko in članico »Pozitivne Slovenije«. Značka PS očitno na strežaj odpira vrata v humanitarno organizacijo. Ta je doživela absurd, ko je na položaj sekretarke postavila Natašo Pirc Musar, znano odvetnico, ki slovi po branjenju bogate elite univerzitetnih mandarinov. Gospa je torej hkrati zaščitnica bogatih in revnih.

Toda, problem niso Ambrožiči, Brunskoletove in Pirčeve, ki prevzemajo humanitarno organizacijo, temveč same kadrovske strukture Rdečega križa, ki na vodstvena mesta ne ustoličujejo dolgoletnih humanitarnih delavcev, ampak jih raje podeljujejo politikom in karieristom.

Ena osrednjih teve vesti so bili posnetki iz Beograda, na katerih je Vojislav Šešelj protestno sežgal hrvaško zastavo. Tu velja splošno zgražanje nad vojnim zločincem.

Zažiganje zastave je pač grozljivka brez meja. Seveda so moralisti pozabili, da je »Charlie Hebdo« objavljal podobe, na katerih se je norčeval iz preroka Mohameda, toda to je takrat štelo kot svoboda izražanja.

V ZDA je pred desetletji Vrhovno sodišče obravnavalo primer Johnson vs. Texas. Leta 1984 je državljan Johnson protestiral proti konvenciji republikancev in na ulici zažgal ameriško zastavo. Lokalno sodišče ga je jadrno obsodilo, toda vrhovni sodniki so razsodili, da je zažiganje zastave res agresivno dejanje in žaljenje državnega simbola, vendar pa v državi velja prvi amandma, ki dovoljuje svobodno izražanje mnenj, četudi se to izrazi v splošno nesprejemljivi obliki. In Johnson je bil oproščen.

A primer Šešlja postavi pod vprašaj haaško sodišče. Politik, politični provokator, nacionalist in šovinist je bil zaprt 11 let, očitajo mu vojno zločinstvo, a v vsem tem času mu niso izrekli sodbe. Hrvaški general Mirko Norac, ki je osebno poveljeval enotam, ki so vršile zločine nad srbskim prebivalstvom, je bil v 3 letih obsojen na 12 let zapora. Drugi general Ante Gotovina je bil prijet leta 2005 in čez šest let mu je sodišče izreklo 24 let zapora, leto kasneje pa ga je po pritožbi višje sodišče oprostilo. Potem srbski general Nebojša Pavković, nekoč šef generalštaba Jugoslavije, je bil v 4 letih obsojen na 22 let zaporne kazni.

Hujskaču Šešlju, daleč pod šaržami generalov, ki so vodili vojne, pa v Haagu v 12 letih sploh niso izrekli sodbe!?? Mož je pod permanentno obravnavo, kot da zanj velja posebni lex šešeljina.

Če slovenske televizije v dnevniške teme na veliko uvrstijo Šešljevo zažiganje zastave, so veliko bolj tolerantne do flagrantnega kršenja slovenske postave, ki ga ne predstavijo v osrednjih oddajah. Na zadnji mestni seji v Ljubljani je opozicija zaradi arogantnega vodenja seje župana Zorana Jankovića, obupano potegnila poslednjo potezo – obstrukcijo. Njeni svetniki so zapustili sejo, župan pa je z manj kot polovico prisotnih sprejel in razglasil letni proračun. Ko so voditelji mestnih opozicijskih strank napovedali zakonsko osporavanje sprejetja proračuna, je Janković kot veliki paša dejal, pa naj tožijo in na sodišču dokažejo, da jih na seji ni bilo!

Zloraba, ki vpije v nebo. Akt obstrukcije pomeni, da svetniki zapustijo dvorano, a ljubljanski paša po odhodu ni zahteval logičnega štetja prisotnih, temveč implicira, da bi to morali narediti odšedši svetniki. Skratka, groteska, svetniki, ki izpeljejo obstrukcijo, bi se po njegovem morali vrniti v dvorano in zahtevati štetje glasov, nato pa bi jo morali na hitro pobrisati pred glasovanjem. Pri čemer, če so vsi v dvorani, tako ali tako ni razloga, zakaj bi izvedli novo štetje. Ergo, pod zakoni Jankovića obstrukcije sploh ni mogoče izvesti.

In kaj počno minister za pravosodje, javno upravo in premier?