Okupirana Ljubljana

Bernard Nežmah

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Pamflet

Ob praznikih vstaj in zmage nad okupatorji v drugi svetovni vojni je na delu amnezija spomina. 27. april kot dan OF je deležen široke medijske pozornosti, medtem ko je 13. maj 1941 še naprej globoko zabrisan. Na ta dan je namreč skupina upornikov, ki jo je vodil Danilo Zelen, aktivist organizacije TIGR, na Mali gori izvedla oborožen spopad z italijanskimi okupatorji. Daleč pred prvimi partizanskimi streli so se torej uprli primorski uporniki, ki so bili vojaško organizirani že od konca dvajsetih let kot prva slovenska antifašistična organizacija. A dejstvo, ki je bilo pod partijskim režimom strogo zabrisano, je še dandanes kisla kost za osrednje medije. Čeprav prosti komunistične cenzure še vedno ne vedo, kaj bi s tem dogodkom in se ga raje ognejo.

Toda razmišljanje o zgodovini ni larpurlartizem, temveč način soočanja s stvarnostjo. Praznovanje 27. aprila kot začetka upora je faktično gledano skregano s stvarnostjo. Ko so nemške armade napadle Jugoslavijo, niso s paradnim korakom zavzele državo, zakaj uprla se jim je regularna kraljeva vojska, od Šentilja pa tja do Makedonije. Resda je vojaški vrh podpisal kapitulacijo v slabih dveh tednih, toda njegov odpor je pustil na bojišču 151 mrtvih nemških vojakov. Torej – kdaj se začne boj proti okupatorju? Evidentno že 6. aprila 1941.

Sedaj pa seveda smiselno vprašanje: kaj je znak boja proti okupacijskim armadam, če ne vojaški spopadi? Čemu bi torej bolj glorificirali 27. april od 6. aprila? Titov režim je imel kajpak svoj raison – kot zgodovinske dogodke je štel samo svoja dejanja, ne pa uporništvo drugih, ki so delovali zunaj komunistične partije. In v času diktature tudi ni bilo moč izražati pomislekov in kritik do uradnih stališč. Toda 25 let po padcu starega režima je vendar čas za racionalno in stvarno obravnavo preteklih dogodkov.

Seveda bi kdo takoj poskočil, češ, pustimo to dlakocepsko zgodovino in se raje obrnimo v prihodnost. Nasprotno, ta lahkotnost ignoriranja dejstev in odsotnost primerjalnega pogleda še naprej dominira v aktualni stvarnosti. Na eni strani imamo na primer strastna nasprotovanja prodaji državnih podjetij kajpak v smislu skrbi za prihodnost. Toda istočasno vlada in zdaj DARS lahkotno najemata nove kredite, ne da bi doživela nasprotovanje in proteste javnosti. Tu naenkrat izpuhti skrb za nacionalno bodočnost.

Ob tednih praznovanj vojnih dogodkov je najbolj zavzeti borec generalni tožilec Zvonko Fišer. Potem ko so njegova kadrovanja sodišča in KPK razsodila kot primer nezakonitega in koruptivnega dejanja, je prešel v protinapad, obtožujoč, da ga odstavlja politika.

Bi ga človek še razumel, ko bi edina in poglavitna zahteva po njegovem odstopu prišla iz vrha politične stranke, toda natančni bralec zakonov po službeni dolžnosti si dovoli, da KPK razglasi za politično organizacijo. In kaj stori pravosodni minister Goran Klemenčič? Je odločno stopil v bran instituciji, ki ji je sam nekoč načeloval? Nak, le nekaj je zamomljal o preostri retoriki. Sicer je pa tožilec Fišer zamudil trenutek, ko bi se lahko vpisal v zgodovino. Pred desetletji so duhovniki prižigali svečke na kraju, kjer so bili na skrivaj zagrebeni ljudje, ki so jih takoj po vojni pobile uradne oborožene enote tedanje slovenske oblasti. In kaj je tedaj storil Zvonko Fišer? Je dal izkopati posmrtne ostanke in kot tožilec začel preiskavo, kdo je izvedel očiten umor in svoje žrtve še v tajnosti zagrebel? Takrat bi v lahko postopal v imenu prava in civilizacije in bil še danes tema sodobnih učbenikov. Nak, tožilec je raje preganjal duhovnike zaradi kriminalnega dejanja prižiganja sveč umrlim!??? V njegovem razumevanju prava ni bilo kaznivo dejanje uboj človeka, ampak simbolna gesta posmrtnega rešpekta. Pa je imel idealno priložnost, da bi se tožilec uprl tedanji partijski politiki.

Zato je njegov aktualni boj za lastno funkcijo samo klavrnega slika karierista, ne pa zveličavni odpor proti zlohotnim politikom.

A ritualna slavljenja odpora imajo v sebi še eno slabost, to je mehanično etiketiranje minulih negativcev brez nadaljnje osmislitve sedanjosti. Torej Ljubljana kot mesto heroj, ki je ni ustavila niti žica, s katero so jo zaprli italijanski okupatorji. A kaj je pomenila okupacija? V prvi vrsti so meščani izgubili pravico do prostega gibanja in odločanja o javnih zadevah.

In kakšno je stanje v današnji svobodni Ljubljani? Različni investitorji svojih planov niso izvedli in tako je mesto poseljeno s številnimi okupacijskimi conami: Plačnikov stadion, železniška postaja, Bavarski dvor, velika jama pred Celovškimi dvori etc. Poslovnež Jože Anderlič je pred leti do tal porušil starodavni Kolizej, ki je zdaj že leta zaplankan z visokimi kovinskimi ograjami. Deset tisoče kvadratnih metrov površin v osrednjih delih mesta je de facto okupiranih, na nje ne sme in ne more stopiti meščanova noga. In kje je tu upor proti sodobnim okupatorjem? Ljubljenec partizanskih očakov in upora Zoran Janković ni storil nič: mestnemu svetu ni predlagal v izglasovanje, da sprejme odlok, po katerem bi zapuščena gradbišča, ki so zdaj obdana z žico v podobi plankov, spet vrnili v javno rabo. Tudi ni predlagal vladi sprejetje ustreznih zakonov, ki bi omejili aroganco lastnikov, ki so v glavnemu mestu okupirali celotne kareje in to ne za štiri leta, ampak kdaj za cela desetletja!

Župan Ljubljane se ukvarja z lepotičenjem peščice promenadnih ulic. Pri čemer deluje kot sodobni okupator, ki odloča o vsem, kaj in kje se bo v mestu gradilo. Ta samovlada je dosegla skrajno točko, saj so meščani preprosto pozabili, da bi lahko tudi sami zahtevali in odločali, kaj je v interesu mesta. Še več, množice praktično nimajo več niti idej, kaj bi veljalo ustvariti in obnoviti v mestu, namesto njih misli in odloča le slavilec boja proti okupatorju.