Karikatura karikature

Bernard Nežmah

27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Pamflet

Prejšnji teden so osrednji mediji ustvarili D-dan, ko so zaradi pisma voditeljem EU Janeza Janšo prikazali kot premiera, ki sramoti in uničuje ugled države. V zraku je lebdela odstavitev vlade. Toda v naslednjih dneh od političnega tornada ni ostal niti prah. Slovensko politično in medijsko javnost je spravila v molk z enim stavkom nemška kanclerka Angela Merkel, ko je izjavila, da je Janševo posredovanje razumeti kot pot v iskanje kompromisa.

Z dojemanjem medijev pa imajo resne težave tudi v evropskem parlamentu. Poljska poslanka Magdalena Adamowicz je pozvala k ustanovitvi stalnega evropskega sklada za neodvisne medije z besedami: „Mediji bi morali služiti ljudem, ne pa širiti laži, služiti morajo ljudem, ne tistim, ki vladajo. In zato morajo biti mediji neodvisni.«

Všečne parole, zlasti o neodvisnih medijih. Toda bolj prazno definicijo je težko najti. V nobeni resni knjigi o novinarski profesiji ne najdete ločitve na neodvisne in odvisne novinarje. In enako za same medije. Je medij, ki ga ima v lasti korporacija Kolektor, neodvisen, medij, ki je v lasti češkega ali madžarskega lastnika, pa odvisen?

Sama pobuda o evropskem skladu za neodvisne medije je še bolj lunatična. Bomo mar dobili gremij, ki bo odločal in izbiral, kateri mediji po katerih državah so neodvisni? Bo to veljalo za medije vzhodne Evrope, ali tudi za španske, nizozemske ali finske? In sploh – kaj bodo kriteriji za določanje neodvisnosti?

No, na Slovenskem imamo samozvanega medijskega regulatorja. Gospod Zlatko Čordić je pred časom na kolesarskem protestu vzel kamero snemalcu Nove24TV in mu pridigal o novinarskem delu, dokler niso posredovali policisti in ustavili njegovega prevzgojnega postopka. Pred dnevi pa se je prelevil v novinarja, ki je s kamermanom spremljal, snemal in odpridigal šefu NIJZ Milanu Kreku hodečem po mestnih ulicah. Nato se je dogodilo čudo: Društvo novinarjev je postopek obsodilo in se čudilo, kako se možakar izkazuje za novinarja, ko pa to ni. Takoj je protestirala zdravniška zbornica, predvsem pa vodja poslanske skupine SD Matjaž Han. Politik iz vrst opozicije, ki je sicer naklonjena protestniku Čordiću, je njegovo akcijo jasno označil za popolnoma nesprejemljivo. In potem tudi osrednji mediji, resda z dnevom zamude, a vseeno bolje pozno kot nikoli.

Lahkotno dejstvo, da se obesiš javnemu funkcionarju za vrat, ga proti njegovi volji snemaš, to objaviš, vmes pa osem minut nadleguješ, ko mu slediš na njegovi poti, spada v arzenal kriminalnih dejanj, ne pa neodvisnega novinarstva. V svobodni deželi imaš jasno pravico, da funkcionarja kritiziraš, magari briješ norce iz njegovega dela, a za to so ti na voljo: tviti, FB, spletne strani, pisma in članki v časopisih, lahko pa se s kritičnim plakatom postaviš tudi na osrednje ulice. Kultura osebnega nadlegovanja in protizakonitega snemanja spada na divji zahod civilizacij.

Manj opazno je potekal obisk premiera pri mariborskem županu Saši Arsenoviču, kateremu je zagotovil, da bosta vlada in kulturno ministrstvo s polovico podprla mestni projekt kulture Center Rotovž vreden 24 milijonov. Spodbudna gesta decentralizacije, ki razbija samoumevnost državnega privilegiranega investiranja kulture v Ljubljani.

Zakon, ki namenja investicijo 780 milijonov v šestih letih v posodobitev oborožitve, pa bo očitno zamrznjen zaradi postopkov referenduma. Seveda je pravica ljudstva, da zbere 40 tisoč podpisov za referendum, in da o zakonu odloča plebiscitarno, toda pričakovati je odločitev Ustavnega sodišča, ali je o zaščiti in varnosti države sploh mogoče glasovati na referendumu. Trenutno je reč črno-bela. Ko v teve duelih obrambni minister Matej Tonin očita vodji Levice Luku Mescu, da s plakatom manipulira, saj so na njem tanki in bojni helikopterji, ki sploh niso objekt nakupa, mu slednji odgovarja, da je to vendar karikatura, da torej minister polemizira s karikaturo. Razlaga se resda sliši duhovito, a postavlja resen problem upodabljanja. Ko je Hinko Smrekar narisal znamenito karikaturo Ivana Cankarja, je s pretiranimi potezami še vedno ujel lik velikega dramatika, ne pa škofa Antona Jegliča. Ali še bolj ljudsko: ko bi ekologi protestirali proti uvozu avokada, ki ga prevažajo po dolgih poteh iz druge poloble, na plakatih pa bi imeli narisane pomaranče, rekoč, banana je samo karikatura za avokado!??

Drugačna karikatura pa se je zgodila na nacionalki, ko so v Studiu City pogovor Tonina in Mesca opremili s tabelo proračunskega kolača aktualne vlade: 23 milijonov za domove za ostarele, 60 za bolnice in 636 za oboroževanje. Absolutno prepričljiva evidenca za predlagatelje referenduma. Toda ko je ministrstvo za obrambo zahtevalo popravek, so na tvitu oddaje objavili opravičilo, da je prišlo do neljube napake, ker so v oboroževalno investicijo šteli celoten vojaški proračun s plačami vojakov vred. Zanimivo, nacionalka ni popravka objavila na straneh MMC, ampak v minorni rubriki tviterja. Pri čemer gledalec sploh ne ve, kakšna napaka je v številkah. O tem javna televizija ne poroča na spletnih straneh, seštevek smo lahko našli le na tvitu Mlade Slovenije oz. na portalu Domovine, ki postreže: 300 do 400 milijonov za dolgotrajno oskrbo, 4 milijarde za zdravstvo in 102 milijona za investicije v oboroževanje. Povsem na glavo postavljene številke, in še bolj zanimivo, da nacionalka po zgrešeni ne objavi nobene tabele več. Kaj neki bi rekla poslanka Adamowicz: je to laž ali neodvisna kritika vlade?