Metalci svetlobe in prižigalci teme

Bernard Nežmah

23. 12. 2020  |  Mladina 52  |  Pamflet

Pred mesecem me je poklical novinar francoskega tednika L’Express, ki je pisal članek o slovenskem premieru. Ker me je zanimalo, kako nastane članek izpod peresa nekoga, ki ne govori slovensko in se dotlej ni ukvarjal s Slovenijo, sem z radovednostjo privolil v pogovor. Ker ga je zanimalo, zakaj Janez Janša toliko tvita, sem mu pojasnil, da iz preprostega razloga, ker so mu osrednji dnevni mediji sistematično nenaklonjeni. Kot zgled sem mu dal dogodek tistega dne, ko so v osrednjih poročilih kot dominantno temo predvajali kritike njegovih nasprotnikov, ki so njegovo pismo EU o iskanju kompromisa s Poljsko in Madžarsko označili kot sramoto za Slovenijo. Ko je kak dan kasneje nemška kanclerka Merklova pozdravila pomirjevalno Janševo gesto, pa je bilo to sekundna vestička. Če torej hoče podati svojo izjavo, brez da jo postavijo v negativni kontekst, mu preostane le tviter, njemu naklonjena Nova24TV pa ima majhen doseg in še to le na njegove simpatizerje. Premier, ki ima v rokah glavne medije oziroma mu nismo apriori nenaklonjeni, pač nima razloga, da dnevno proizvaja tvite.

Po razgovoru mi je obljubil, da pošlje članek, ki ga seveda ni poslal. Ko sem potem na spletu odkril njegov izid, sem ga kajpak povprašal, če je morda tekst že napisal, in z zahvalo mi ga je poslal po mailu. Dejansko, bil je originalen: fan Donalda Trumpa, zasvojen s tviterjem in populist na čelu Slovenije. Paranoik in čudak je od leta 2011 napisal 110 tisoč tvitov, še enkrat več od Trumpa.

Novinar je bil kot iz pripovedi Ryszarda Kapuscinskega, ki je sodobne žurnaliste opisoval, kako jih pošljejo čez vikend v dežele, o katerih ne vedo nič, ki jih ne znajo najti niti na zemljevidu, potem pa o njih pišejo poročila in reportaže. Naš Francoz je še poenostavil: od doma je poklical štiri sogovorce v Sloveniji in nato naslikal pitoreskno podobo dežele, ki jo vodi paranoični čudak, ki tvitne vsakih 50 minut. Ni kaj, originalna zgodba, ki se bere kot nekoč bizarnosti iz vladavin afriških voditeljev po osamosvojitvi od Francije.

Svet je danes še posebej tak, kot ga narišejo mediji. Nacionalka je v oddaji Politično presenetila, ko je za gosta povabila prvega premiera Lojzeta Peterleta in predzadnjega Marjana Šarca. Peterle, kot dolgoletni sodelavec Janše in obenem njegov antagonist, je pred dnevi napisal članek, v katerem je poantiral sistematično demonizacijo sedanjega premiera, karkoli že stori in reče. Toda pogovor med tremi akterji je trajal kratkih 11 minut, tako da Peterle sploh ni mogel nič pojasniti, razen, da je izpostavil, da je Janša moteč, zato ker premika stvari v Sloveniji. Legendarni politik, ki mu je uspelo ustvariti slovensko državo, je dobil dobre tri minutke. V zabavnih oddajah dobijo gostje vsaj trikrat toliko časa, v istem času je imel denimo filozof Tine Hribar kot po naključju nekajstranski osrednji intervju v SP Dela, naslednji večer pa bil gost nacionalke.

Nacionalka v svojem poročanju izgublja občutek za mero. V nedeljskem večernem Dnevniku je predstavila predlog zdaj že padlega zakona, po katerem nevladnikov ne bi več plačevali neposredno iz proračuna, ampak bi jim državljani namenjali en odstotek po svoji izbiri. In poročilo? 2 minuti 29 sekund kritičnih izjav in nasprotovanj ter 11 sekund za branje argumenta vladnega svetovalca Mateja Lahovnika. 13 enot kritike, na eno vsebine!???? Medij si vzame pravico, da namesto gledalcev presodi, kaj je dobro in kaj ne, ne da bi prinesel vsaj pojasnitev in smisel, kot ga vidi predlagatelj zakona.

Osrednji medijski svet spominja na čas Titove države, kjer so uredniki odločali, kdo so dobri in slabi, in jim odmerjali svetlobo in temo. – Avtor si celo ti postal paranoik?

Afera zadnjega tedna je bil spletni odziv mladega skakalca Timija Zajca, velikega zvezdnika svetovnih skokov. Po instagramu je pozval trenerja Gorazda Bertonclja, naj prevzame odgovornost za rezultatske neuspehe. Že naslednji dan je bil suspendiran in potem primoran, da se javno opraviči, če želi nadaljevati kariero. Njegovi kolegi Domen Prevc, Rok Pavlovčič in Tilen Bartol, ki so najprej všečkali njegovo kritiko, so potem hitro zbrisali svoje všečke.

Ko je spomladi uslužbenec na blagovnih rezervah Ivan Gale s kritikami napadel ministra Počivalška in vlado, je postal v hipu medijski junak. Po mili volji je lahko pripovedoval, kaj ve in kaj si misli. Ko pa so odlični mladi skakalci izrazili svoje pomisleke do vodenja, so jih sankcionirali in ponižali na raven poslušne raje. Ob takojšnji medijski asistenci. In kdo je vrhovni šef smučarskih skokov? Gospod Ljubo Jasnič, politik Desusa. In zdaj pozor. Ob Titovem rojstnem dnevu 25. maja 1973 je Delo na naslovnici objavilo članek Kako naj ti, tovariš Tito, mi mladi z Slovenije povemo, kar so znali tako močno in globoko povedati pesniki … Poštenje in pogum, jasnovidnost in delavnost, neizmerno zmožnost učenja in svobodo duha pri izbiri lastne poti – kdo izmed nas mladih bi tega ne hotel imeti? In ti to imaš tovariš Tito. Sredi zmede in zapletenosti družbenih pojavov, sredi toliko možnih stranpoti in zablod – kdo izmed nas mladih bi ne želel spoznati tistega edinega, tistega samo našega odgovora? In ti ga vselej znaš najti tovariš Tito.

Mladi Ljubo je v imenu mladih spraševal o svobodi duha pri izbiri lastne poti. Njegov odgovor je bil enostaven: odgovore pozna Tito, Titu je treba slediti in ga ljubiti. In nekdanji Titov mladinec je danes predstavnik najbolj ekspertne stroke, ki mladim skakalcem v jeziku partijske diktature prepoveduje, da bi svobodno izražali svojo kritiko, od njih terja pokornost, molk in spoštovanje avtoritet, skratka uteleša strahovlado.

Ko bi jutri Janševa vlada odstavila avtokrata Jasniča, bi seveda brali o njenem podrejanju športa.