Stvar sama skozi medije

Bernard Nežmah

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Pamflet

Evropska poslanka Sophie In ’t Veld, ki vodi skupino za spremljanje spoštovanja demokracije, je v Bruselj povabila premierja Janeza Janšo, ministra za kulturo Vaska Simonitija, direktorja urada vlade za komuniciranje Uroša Urbanijo, generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca ter varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski. Razlog bo skupna razprava o medijih in njihovi ogroženosti v Sloveniji, ki bo predvidoma marca.

Odgovor, kaj se dogaja v Sloveniji, bo prinesel dialog s tremi predstavniki vlade in dvema funkcionarjema nacionalke, potem pa razprava med evroposlanci, od katerih razen slovenskih nihče ne govori slovensko niti ne spremlja slovenskih medijev!????

Leta 1875, ko je izbruhnila protiturška vstaja v Hercegovini, je tudi urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča zanimalo, kaj za vraga se tam dogaja. Ker cesarski korespondenčni biro o tem ni poročal, je najprej povzemal češke in hrvaške časnike, potem pa sklenil, da mora tja poslati svoje dopisnike. In res, iz obmejnih krajev, kot sta bila Split in Metkovići, kamor so osebne zgodbe prinašali begunci, so začela prihajati podrobna poročila. Toda Jurčiča je radovednost gnala naprej in čez čas se je v Ljubljani dogovoril s študentom Kovačičem, ki je kot prostovoljec odhajal na pomoč slovanskim bratom, da bo o spopadih pisal prispevke za časnik. Jasno, pristranski pogled, toda vseeno – imeti poročevalca iz krajev dogodka, je prvi pogoj, da sploh veš, kako poteka oboroženi ljudski upor.

Tudi sredi druge svetovne vojne si je angleški premier Winston Churchill želel razjasniti, kakšen upor proti nemškemu okupatorju vodijo enote četniškega generala Draže Mihailovića in partizanskega vodje Tita, pa je k vsakemu poslal po nekaj članov svojih misij, ki so potem mesece bivali skupaj z uporniki. Ni se zadovoljil s predstavniki kraljeve vlade v Londonu in Titovimi odposlanci, zanimala ga je stvar sama.

Časopisni reporterji, ki hodijo v druge dežele, da si ogledajo in doživijo oblike političnih gospostev, so bili prinašalci spoznanja. Legendarni Henri Béraud je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja objavil dve knjigi z identičnim naslovom: Kaj sem videl v Rimu in Kaj sem videl v Moskvi, v katerih je predstavil vsakodnevno življenje pod novima vladavinama Mussolinija in Stalina. Svetovno zaslovel pa je poljski novinar Ryszard Kapuscinski, ki je v epohalnem delu Shah of Shahs pojasnil, kako je bilo mogoče, da so ajatole in mule izvedli revolucijo, ki so jo podprle množice, proti najbolj zahodnjaškemu in liberalnemu voditelju Orienta šahu Reza Pahlaviju. Nazoren je že droben detajl: šah je za milijarde dolarjev uvažal vse mogoče blago, toda ker so bila pristanišča premajhna, je stotine ladij stalo pred lukami tja do šest mesecev. Ko so jih naposled raztovorili, ni bilo dovolj skladišč in pod milim nebom tropske vročine so hrana in kemična sredstva gnila in se pokvarila, tako da so polovico robe vrgli stran. Za ostanek blaga pa ni bilo na voljo dovolj kamionov, ki so jih potem na hitro uvozili iz Evrope, in spet potem so ugotovili, da nimajo zadosti šoferjev … osebna korupcija vladajoče elite skupaj s popolnim razpadom racionalnosti režima sta nato iz asketskih verskih voditeljev ustvarila odrešilno alternativo Irana.

Ko sodobnega žurnalizma in evropske politike ne zanimajo več dejstva, so osnovno medijsko sporočilo tviti in izjave politikov. Veliki ulov je pred dnevi uspel delu slovenskih medijev, ki so razkrili, kako je poslanka SDS Alenka Jeraj poleg svojega osebnega tvita lansirala sporočila še pod imenom gospe Kopriva. Zalotena poslanka je sicer hitro izbrisala svoj psevdotviter, a denimo nacionalka je že objavila razkritje, kako člani vladajoče SDS prek izmišljenih imen širijo svoje poglede med ljudstvo. Nerodno pri tej zadevi je manihejski pogled, ki predpostavlja diabolično stranko sredi poštenjakov. Kot da mnoštvo FB, e-poštnih in tviter računov ni izmišljenih? Kot da se tega orožja ne poslužujejo tudi druge stranke. Že leta je znano, kako agencije v svoj servis podjetnikom in strankam ne vključujejo le strategije pozitivnega PR, ampak jim zagotavljajo tudi anonimno podporo s pisanjem naročenih komentarjev pod medijskimi članki.

Spletna družbena omrežja po definiciji niso garant kredibilnosti, pomenijo pa vseeno polje svobode državljanov proti velikim množičnim medijem. To, da se premier Janša tako vztrajno oglaša po tviterju, je pač dokaz, da nima vpliva na osrednje medije. Nekateri izmed njih ga slikajo kot avtoritarca in diktatorja.

Kralj Aleksander Karađorđević ni uporabljal modernih čivkov, mu je pa uspelo neverjetno. Januarja 1929 je razpustil parlament in vpeljal diktaturo, a ni veljal za diktatorja. Še več, veljal je za rešitelja demokracije in promotorja svobode. Dober teden po ukinitvi parlamentarne demokracije je sprejel urednika francoskega časnika Matin Julesu Sauerweinu, ki je potem v francoščini objavil članek, v katerem je pojasnil, da je kralj le odpravil najhujšo diktaturo strankarskih šefov in da pripravlja pravi parlamentarizem in resnično demokracijo. Sauerwein, ki ga je fasciniral sprejem pri Aleksandru, je bil novinar na klic. Kadar je monarh želel kaj usodnega sporočiti ljudstvu, ga je poklical na intervju, ki so ga potem osrednji jugoslovanski časopisi prevedli in natisnili na naslovnicah.

Zgodovina medijev je tudi zgodovina manipulacij javnega mnenja.