Komentar / S hudičem ali brez

Bernard Nežmah

6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Pamflet

Ko je francoski zgodovinar Robert Muchembard l. 2000 objavil Zgodovino hudiča, je izpostavil, da se je v evropskem imaginariju razmahnil med 13. in 15. stoletjem, kar pa ni naključje: cerkvena in fevdalna oblast je z njim dobila absolutno zlo. Toda, ker se je pojavljal le na freskah, ga ni bilo mogoče locirati in se boriti proti njemu. Zakaj se je angažiral silni aparat zoper sovraga, ki ga ni bilo mogoče ugnati? Preprosto, hudičevo delo so iskali v posameznikih, ki so se upirali dogmam postave. Vsakdo je bil lahko zapeljan, naloga biričev, sodnikov, vladarjev in škofov je bila preveriti, v komu je našel svojega glasnika. In namesto hudiča so preganjali dvomljivce, heretike, ki so dvomili v nezmotljivost oblastnikov, številne misli in stavki so postali prepovedani, s pomočjo hudiča so torej vzpostavili družbo, ki je temeljila na strahu in absolutni podrejenosti.

Danes papež Frančišek ne hodi po svetu, da bi preganjal satana. Novi lik hudiča je pripisan ruskemu prezidentu Vladimirju Putinu. Ta avtoritarec je daleč od ovčke, njegov pohod na ruski vrh se je začel na prelomu tisočletja z brutalnim obračunom s čečensko neodvisnostjo, kar je opravičeval z preganjanjem terorizma. Kot demon, s katerim ni mogoče sodelovati in se pogovarjati, je zasijal z napadom na Ukrajino. Toda etiketa hudiča ima tudi danes podobne učinke kot pred slabim tisočletjem. Kdor se bori z njim, je apriori pozitivni lik, demokrat, katerega potez ni ocenjevati: vse, kar stori, je upravičeno z borbo proti peklenščku. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je v preteklem mesecu presenetil z bliskovito vojaško akcijo, v kateri je zavzel rusko ozemlje pred Kurskom. Pravi, da je to taktična poteza. Kar za njim ponavljajo zahodni in slovenski mediji. Nihče ne uporabi tehničnega izraza, s katerim faktično opišemo takšno dejanje - okupacijo. Ukrajinska vojska je okupirala del ruskega ozemlja. Jasno, v vojni se to vedno dogaja. Toda temu se reče vseeno okupacija. Naj si bo dobra ali slaba, to je to. Vendar politični in novinarski jezik te besede ne uporabi.

Slovenija ima v sodobnih vojaških konfliktih majhno, komajda opazno vlogo. Spomniti se je diplomatske misije zunanje ministrice Tanje Fajon malo pred slovenskim priznanjem Palestine. En dan je bila pri izraelskem zunanjem ministru, naslednji pri Palestincih na Zahodnem bregu, nato skočila še v sosednje arabske države. A njen silni angažma se je naenkrat ustavil. Na Bližnji vzhod ni več potovala, slovenska posredniška misija je izpuhtela. No, bolj iluzija, da smo svetovni faktor.

Ministrica Fajonova je tokrat gostila Blejski strateški forum, na katerem sta bila izpostavljeni vojni v Ukrajini in v Gazi. Pri prvi so imeli za sogovornika Garija Kasparova in Julijo Navalno, dva znamenita ruska emigranta, ki sta postavila kot prvo nalogo zahodnega sveta odstranitev Putina - rešimo se hudiča in prišel bo cvetoči mir! Toda, ali je Putin res satan, ki drži v rokah celotno državo? Ali običajni Rus v ukrajinski okupaciji kurskega področja ne vidi brutalnega napada vojske Zelenskega in okupacije, zaradi katere so njegovi rojaki v velikem številu zbežali z domov?

Pri drugi pa so povabili ex-zunanjo ministrico Cipi Livni. Zoper njeno udeležbo sta protestirali državna predsednica Nataša Pirc Musar in vodja Levice Asta Vrečko. Za njo, da ni prostora na tem forumu. A kaj je povedala nezaželena gostja? Izpostavila je, da v Gazo pod Hamasovo oblastjo od leta 2007 ni stopil palestinski predsednik Mahmud Abas, iz strahu, da bi ga ne ubili. Ne zaradi paranoje, pred tem so hamasovci pobili skupino njegovih članov stranke PLO. Stvar torej le ni tako enostavna, da bi premiera Benjamina Netanjahuja in aktualno izraelsko vlado jemali kot absolutnega hudiča. Hamasa se boji celo predsednik palestinske države! Če je forum kraj, na katerem se soočajo diametralno nasprotujoči pogledi in argumentacije, je v tej točki Blejski forum uspel. Nima namreč močnega mednarodnega vpliva, pač pa je v slovensko družbo prinesel nekaj racionalnega premisleka, ki sega onkraj črtenja izraelskega hudiča in se je izmaknil apriornemu ponavljanju dominantnih pogledov in sloganov.

Posebni primer je mesto Ljubljana. V njej resda ne vlada satan, je pa odpravljen resni javni dialog o mestnih rečeh. Pred dnevi je imel Magnifico veličasten koncert, na katerem se je izkazal kot pravi mag. Župan Zoran Janković je zanj osnoval posebno avtobusno linijo - Magnifi3o, ki je na vodila obiskovalce koncerta brezplačno. Župan, ki je pred dnevi v delu Zg. Šiške vpeljal plačljivo parkiranje, kar pomeni, da tam bivajoči meščani plačujejo vsako uro parkiranja pred svojimi domovi oz. kupujejo letne dovolilnice. Do svojih prebivalcev je denarno neizprosen in jim naloži nova plačila, zasebni projekt glasbenika pa je podprl tako, da mu je brezplačni mestni prometni servis dostavljal publiko. Se je to kdaj pripetilo še komu od estradnikov? A vzemimo ga v bran, da je s tem želel preprečiti prometni kolaps. Toda, ko so Trg republike zavzeli v istem številu upokojenski protestniki, Janković ni iz P +R točk na obrobju mesta vpeljal brezplačne linije - Rupar, ki bi množico dostavljala na shod pred parlamentom.

Ta županova samovolja, ki postavo spreminja po mili vojni, je sprožila referendumsko pobudo zoper njegov odlok, po katerem bi namesto ekspertov Zavoda za gozdove zdaj sam odločal, kateri množični dogodki bodo dovoljeni v krajinskem parku Tivoli.

Podpis pod referendum postaja gesta - ali v mestu veljajo tradicionalni zakoni in postave, ki veljajo za vse, tudi za župana in njegove, ali pa se prestolnica spreminja v srednjeveško mentaliteto, kjer biva pokorno meščanstvo, ki avtomatično prikimava vsaki potezi oblasti, ne da bi jo bilo treba strašiti s hudičem.