Kdo od koga?

Grega Repovž

14. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Ne gre za obrabljeno vprašanje o kuri in jajcu. Pa vendar: kdo je bolj gnil, novinarji časopisa News of the World, ki so vohunili za znanimi in manj znanimi, jih zasledovali in jim prisluškovali, ali javnost, ki je iz tega časopisa z vsakokratnim nakupom naredila najbolj prodajano čtivo na Otoku? Seveda so bolj gnili novinarji. A javnost ni brez odgovornosti. Toda poglejmo ta razmerja naprej: kdo je večji nestrpnež, Zmago Jelinčič ali novinar, ki vsako njegovo nestrpnost objavi? Po analogiji bi morali tokrat krivdo naprtiti Jelinčiču. A ni res, Jelinčič je proizvod prav tistega novinarstva, ki se v isti sapi zgraža nad njim.

Novinarstvo je danes močnejše kot kadarkoli. Mediji so močnejši kot kadarkoli. Le da se vsem novinarstvo v pretežnem delu zdi banalno, prostaško in preprosto. In danes zato vladata prav ta preprostost in prostaškost. Tako kot so politični prostor uspešno zasedli populisti in ga zasedajo še naprej, tako se je zgodilo tudi medijem. Mediji so tisti, ki proizvajajo in promovirajo populiste in skrajneže, ker v preprostem prepričanju, da morajo ponuditi vroče zgodbe vsak dan, ponujajo zgodbe, ki so takšne le zato, ker jih sami priženejo do vrelišča. A tokrat ni namen govoriti o razmerju med politiko in mediji, novinarji.

Ne gre namreč le za politiko. Gre na primer tudi za točo. Da, točo. Seveda je grozno, ko toča stolče strehe in pridelke. Za vsakega posameznika je to velika individualna nesreča. A novinarska bebavost hoče ob vsaki nesreči poleg posnetkov nesrečnih tudi kakšnega mastnega krivca. Seveda je pri toči krivca težko najti, zlasti pa ga je težko najti na Zemlji. Toda novinarji se ne dajo. In tako moramo vsako leto ob vsaki večji toči poslušati razpravo o učinkovitosti protitočne obrambe. Dokazano ne deluje. Seveda pa se vedno znova najde kdo, strokovni naziv gor ali dol, ki bo prisegal na protitočno obrambo - čeprav bo imel za svojim mnenjem celo zelo jasen finančni interes. Ker novinarji potrebujejo drugo mnenje, ker potrebujejo krivca, ker morajo nekam uperiti prst. In nazadnje ga imamo, krivca namreč. Vlado, ministrstvo, že koga. A tudi to je bil šele uvod v tisto, kar je namen tega zapisa. In sicer v to, da morajo biti pri tem dokazovanju ob kvazistrokovnjakih vedno znova navzoči tudi dejanski strokovnjaki. Ki potem, včasih vztrajno, včasih v obupu, poskušajo prodreti s strokovnimi argumenti. Seveda so ti argumenti in njihovi razlagalci vedno manj privlačni od velikih kaoteoretikov, ki imajo v rokavu rešitve za vse. Kaj se torej zgodi? Nekdo, ki je relevantna oseba na svojem področju, je nenadoma le eden od možnih razlagalcev.

A tako je danes na vseh področjih. Pravico do mnenja danes dobivajo predvsem ljudje, ki bodo zagotovili sočnost, ne pa relevantnost. To delajo mediji. Vsebina, dejstva, resnica so obstranskega pomena. Le da bo dovolj žmohtno. Mar ni vreme, na katerega se vsi spoznamo, res dober primer? V teh dneh je treba na vseh kanalih poslušati in gledati uboge vremenoslovce, ki jih novinarji agresivno silijo, naj že rečejo, da je pa tokratna vročina izjemna, da je bila toča na Bizeljskem izredna, da ...

Kot smo zapisali - bistveno je vedno poiskati nasprotno mnenje. Ne drugo mnenje, ampak nasprotno mnenje. To je temeljni premik, ki se je zgodil. Danes ne gre več za pridobivanje različnih relevantnih mnenj, ampak za nasilno in prisilno iskanje nasprotnih mnenj o vsaki relevantni zadevi. In ker se relevantni ljudje o relevantnih zadevah pretežno strinjajo oziroma je različnost njihovih mnenj pretežno stvar odtenkov, se v vsako razpravo pripelje pač manj relevantne, manj strokovne. Tako se raven javne razprave znižuje. Še huje, tisti razumni, ki na začetku še sodelujejo v teh razpravah, se prej ali slej temu začnejo izogibati.

Skrajni jezik in razprava nekompetentnih sta odgovornost medijev. Pri čemer so se mediji ujeli v lastno past. Iz vsake še tako nepomembne zgodbe, od vsakoletne poletne gneče na cestah naprej, so naredili zgodbo. Veliko zgodbo. In nenadoma vse, kar ni napihnjeno, deluje nezanimivo. Mediji so s tem sami sebe zbanalizirali.

Dejstvo, da se je to z mediji zgodilo tudi drugod, v Veliki Britaniji pa danes poslušamo o najbolj skrajnem primeru, ne more biti tolažba. Še več: dejstvo, da danes vemo, kam stvar vodi v prihodnjih letih, novinarjem in javnosti jemlje pravico, da bi kadarkoli rekli, da niso vedeli, kaj se dogaja. Kdo je kupoval News of the World?