Czernetz, Emil Czernetz

Grega Repovž

29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Nekdanji in že za morebitno prihodnjo vlado oklicani minister za javno upravo Gregor Virant bi moral ob branju avstrijske obtožnice zoper kriminalce, sicer svoje politične prijatelje, s katerimi je sedel v eni vladi in namerava sedeti tudi v prihodnji, če bo do nje prišlo, močno zastriči z obema ušesoma. Tam v Avstriji v zasebni banki namreč sedi res vesten uslužbenec, ki je nemudoma opazil kriminalno družbo, ki je poskušala v zakonite bančne poti denarja stisniti več sto tisoč evrov provizij. Lahko bi ga obiskal v Lipnici in mu čestital, na primer. A malo verjetno je, da si gospod Emil Czernetz želi Virantove čestitke. Virant pač ves čas stoji ob strani tistim domnevnim kriminalcem, katerih rabuko je Czernetz prijavil šefom, ti pa kriminalistom. Ni izključeno, da bi Czernetz to Virantovo dejanje razumel kot grožnjo in jo prijavil policiji.

Danes sta pred slovensko javnostjo že dve obtožnici zoper vrh nekdanje vlade in zoper vrh SDS. Eno so pripravili slovenski tožilci, kljub vsem oviram, ki sta jim jih postavljali SDS in nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Ob tem so ves čas uporabljali skrajno nečastne metode, to velja tudi za zadnjo, namreč ovadbo tožilke, ki je bila nosilka obtožnice, s čimer so dosegli njeno izločitev. A to je SDS. Vse je dovoljeno. Pred nami je zdaj že druga obtožnica, ta še bolj nedvoumna in z jasno iztegnjenim kazalcem proti Janezu Janši. To so spisali avstrijski tožilci. SDS tokrat ne more kazati ne na novinarje, ne na bivšega šefa protikorupcijske komisije, niti na zaroto socialdemokratov vsega sveta zoper ubogega Janeza Janšo, velmoža, češ da ga poskušajo ustaviti v njegovem pravičniškem pohodu kar voditelji več držav.

Tam je uslužbenec banke. On je videl in prijavil.

In prišla bo še tretja, finska obtožnica. Dokazov je na Finskem največ. Finska policija hrani priznanja uslužbencev Patrie.

Avstrijska obtožnica predstavlja globoko sramoto za Slovenijo. Metode te združbe, ki jo obtožnica razkriva, so metode, ki so se ves čas zdele del Balkana, a še to bolj filmskega kot dejanskega. Omenjena združba ministrov, direktorjev javnih podjetij in njihovih pribočnikov, vedno istih tipov, danes in pred dvajsetimi leti, je Slovenijo na področju kriminala postavila ob bok Hrvaški in njenemu nekdanjemu premieru Ivu Sanaderju. Nobene razlike ni med temi obtožnicami. Pred nami so ljudje, ki so kradli, brezsramno kradli, kradli državi in državljanom, pri tem pa jih ni niti toliko sram, da se ne bi hkrati ves čas izpostavljali z javnim moraliziranjem in kazanjem s prstom na druge.

A nas zanima Gregor Virant. Mar tudi on verjame v zgodbo o veliki zaroti? Mar tudi on verjame, da so si v Avstriji, na Finskem in v Sloveniji ljudje, ki s politiko nimajo nič, izmišljevali, le da bi črnili ime nekega slovenskega politika, za katerega še nikoli niso slišali, njegovega priimka pa brez pomoči ob prvem branju ne znajo izgovoriti? Ali verjame tudi on, da Emil Czernetz ni pač le vesten uslužbenec, ki je njegove sodruge dobil pri nečednostih najslabše vrste? Ali tudi on verjame v zgodbo, da so si v Patrii zaželeli posrednika, ki bi obračunal provizijo od posla, ki se sicer vedno sklepa neposredno, pri čemer je ta človek ravno Janšev dolgoletni sodelavec? Verjame, da se je Tone Krkovič pri Jožetu Zagožnu slučajno srečal s predstavniki Patrie?

Dovolimo si sklepati. Virant ni tako neumen. Tudi ni vernik Janeza Janše. Ga ceni, zelo, ga spoštuje, a njegov vernik ni. Zakaj bi torej molčal? Kaj razmeroma razumnega človeka pripravi do tega, da v tako jasnem primeru molči? Ambicije? Strah?

Še nikoli v sodobni zgodovini ni bilo takšnega primera, to je največji mednarodni razkriti kriminal, v katerega je vpletena Slovenija. V nasprotju z razkritimi primeri prodaje mamil Slovenija v tem primeru ni tranzitna država, ampak so vsi ključni akterji njeni državljani. Še huje, v kriminal naj bi bil, sledeč obtožnicam, vpleten državni vrh.

Mimogrede. Ali Janez Janša še potuje v Avstrijo? Tam je zdaj zanj malo zagatno, če se milo izrazimo.