Brati Breivika

Grega Repovž

5. 8. 2011  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Morda se zdi čudno, a Slovencem Breivika ni treba brati. Ker Breivika Slovenci živimo. Vkuhani smo v sovraštvo tako globoko, da ga niti ne prepoznamo več. Slovenija je Breivik, njegov čvek, kot ga preprosto označuje dr. Mastnak, je slovenska stvarnost; je slovenski parlament, je slovenska literatura, je slovenska publicistika, je slovenska gostilniška in prijateljska debata. Svet domnevno preprostih resnic, dejansko pa odkritega fašizma. Tako je odkrit, da se zdi normalen. Tako kot se zdi, da so sovražne besede del političnega nastopanja, del normalnosti. Pa niso.

In ni res, da sta oba politična pola v Sloveniji enaka, da sta le slika nasprotne skrajnosti. V Sloveniji skrajni jezik uporablja desnica. To je njena temeljna značilnost. Ljudje se pri nas razvrščajo na komuniste in na protikomuniste. Ne na verne, liberalce, konservativce, socialiste, liberalce itd. Komunisti in nekomunisti. To je dejansko edina delitev. A kaj so sploh komunisti? To vprašanje je temeljno. S komunisti so namreč danes označevani ljudje, ki ne s komunizmom ne z idejo komunizma nimajo ničesar, ki ga niso živeli, niti podpirali. Komunist je v Sloveniji diskvalifikacija in način diskvalifikacije. Beseda komunist nima ne ideološkega ne zgodovinskega pomena, ampak označuje osebo, ki je del neke negativne, lažne, neobstoječe grupacije, ki ji je bilo skozi zadnjih dvajset let sistematično pripisano vse slabo. Tajkuni so komunisti. Levičarji so komunisti. Bogati so komunisti. Novinarji so komunisti. Intelektualci so komunisti. Vsak, ki je kritičen do desnice, je prej ali slej pač označen za komunista. Vidite? Oznaka nima nič z ljudmi, ki so z njo označeni, ljudje, ki naj bi tvorili to homogeno skupino, pa med seboj prav tako nimajo nobenih skupnih točk. Oznaka komunist je danes pač skupna oznaka za - sovražnika. Da, sovražnika, vraga, nevarnost. Zamenjajmo besedo komunist v vsakdanjem govoru desnice z besedo sovražnik, pa stvari dobijo ves dejanski naboj sovraštva, ki veje iz te oznake. A ne samo desnice. Oči je treba usmeriti v cerkev. Ta je skupaj s SDS in njenimi sateliti v Sloveniji izvor nestrpnosti in seje sovraštvo. Njena govorica je govorica sovraštva. To se je nazadnje pokazalo ob razpravi o družinskem zakoniku, izpadih njenih predstavnikov zoper istospolne. In besedo komunist označuje na enak način kot desnica, pri čemer na primer slovensko levico označi za komunistično, hkrati pa govori o zločinih, ki so bili storjeni po drugi svetovni vojni in v času komunizma (o čemer ni dvoma), in med obema komunizmoma oziroma komunistoma vzpostavlja enačaj. Tega si institucija, kot je cerkev, ne bi smela privoščiti. To je grda in lažniva manipulacija, a del njenega vsakdanjega nagovora. Ne gre za izpade posameznikov, gre za temeljno tezo cerkve.

Se zdijo ta stališča do desnice preveč skrajna? Niso. Absurd je, da ob mednarodnih škandalih, pa tudi domačih, vedno znova kot skrajnost na desni slikajo Zmaga Jelinčiča oziroma njegovo stranko. Saj je res. A dejansko se mora Jelinčič potruditi, da še vzpostavi distinkcijo med svojimi stališči in stališči SDS Janeza Janše. Še več: Jelinčič velikokrat izpade v svoji skrajnosti benigen, saj so stališča SDS tako skrajna, da gre lahko le še do tistega roba, ki ga vzpostavlja kot zabavljača. V SDS z izključevanjem namreč mislijo neprimerno bolj resno, pri čemer je tudi ikonografija njenega vodstva, vključno z uporabo družine, bolj temeljita. V trenutku, ko SDS postavimo v središče nestrpnosti, pa postavimo nestrpnost prav tja, kjer v Sloveniji je: v osrednjo točko političnega in tudi družbenega življenja.

Slovenija je nestrpna, pa ne zato, ker bi bila njena nestrpnost morebiti gensko, pokrajinsko ali zgodovinsko pogojena, ampak ker jo zadnjih dvajset let gojimo, ker jo tiho toleriramo, saj je ne poimenujemo s pravim imenom - ker je tako najlažje. Si zdi preveč preprosto? Ne, konformizem je tisti, ki je omogočil razrast fašizma, na primer. Ker nihče ni hotel skrajnosti označiti z njenim imenom, ker nihče ni hotel biti jasno druga stran, ker je bilo laže gledati stran. In tako obračamo v Sloveniji glavo stran od dejanskega stanja vsak dan.

Ne gleda stran le Slovenija. Stran gleda vsa Evropa. Ni pa Slovenija del evropskega povprečja, ampak je njena skrajnost. Dovolj zgovoren je primerjalni podatek Vlada Miheljaka, da je na vprašanje, ali so ljudje - ljudje! - vredni zaupanja, v Sloveniji že leta 2008 z »da« odgovorilo le 24 odstotkov prebivalcev, na Norveškem pa 75 odstotkov. Seveda pa lahko gledamo stran in rečemo, da je tudi ta zapis le del levega ekstremizma.