18. 5. 2012 | Mladina 20 | Uvodnik
Tisti nekje vmes
»Obveščamo vas, da je državni zbor 11. maja 2012 sprejel zakon za uravnoteženje javnih financ, ki med drugim v celoti črta člene, ki se nanašajo na dodelitev subvencije mladim družinam. Glede na navedeno Sklad za leto 2012 ne načrtuje objave javnega poziva za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja.«
Sporočilo za javnost Stanovanjskega sklada, 16. maj 2012
»To, kar se danes dogaja mladim Evropejcem, je genecid – namerno uničevanje celotne generacije mladih, izobraženih ljudi od Portugalske do Romunije in Grčije.«
Costas Douzinas, grški profesor prava na londonski univerzi Birbeck, na zagrebškem Subversive forumu, 15. maj 2012
V svojem govoru ob predstavitvi zakona o uravnoteženju javnih financ je premier Janez Janša figurativno pokazal na vrste čakajočih na delovno dovoljenje pred nemškim konzulatom v Ljubljani. Veste, zakaj so tam vrste? Ker mi nismo naredili trga dela dovolj prožnega, nam je razkril kruto resnico.
V vrsti pred nemškim konzulatom vsak dan čakajo gradbeni in podobni manualni delavci. Neprožni? Dovolj natančnih pričevanj, slik in posnetkov gradbenih delavcev smo videli v Sloveniji, trpek dokumentarec novinarke Jelene Aščić, da res vsi vemo, da so bili ti delavci popolnoma prožni; v resnici so gradbena podjetja z njimi delala (in še delajo) kot svinje z mehom, bili so prav prožno zanikrno plačani, zaposleni ali pa ne, nameščeni v prožno sramotna spalna taborišča, med bolj prožne pa je spadal tudi njihov delavnik. Težko najdete bolj prožno živino od njih. In da ne bo dvomov: ne odhajajo, ker je naš trg delovne sile neprožen. Odhajajo, kljub neizmerni prožnosti, ker jih slovenski gradbeniki preprosto ne potrebujejo. Ker tudi oni nimajo kaj delati. Ni problem prožnost, problem je, da ni kje biti prožen.
A tako gre ta populistični udar. Pri tem pa se nihče ne vpraša, zakaj na primer so v Grčiji in Španiji tako množične demonstracije in zakaj se jih tako množično udeležujejo predvsem mladi. Ker drugega tako ali tako nimajo. To ni veselje, to ni objestnost, to ni dejanje upora, to je obup.
Mladi po vsej Evropi so namreč danes prav v tem položaju kot gradbeni delavci, ki naj bi bili neprožni. Nihče jih noče. A še nikoli niso bili tako izobraženi, še nikoli tako pripravljeni na vse oblike zaposlitve, še nikoli niso imeli tako nizkih pričakovanj, pa jim to prav nič ne pomaga. Kljub množičnosti so danes mladi najbolj marginalizirana skupina v vseh evropskih državah. Pa tako ni od krize naprej: kaj se dogaja z mladimi, statistični podatki o zaposlenosti mladih do 30 let opozarjajo že več kot desetletje.
Na kaj so pri tem opozarjali Matjaž Hanžek in drugi analitiki? Da so mladi pretežno zaposleni za določen čas, prek podjemnih in avtorskih pogodb, lažnih in pravih napotnic. Da so prekariat. A takrat so bili njihovi problemi drugi. Da na primer s temi pogodbami težko pridejo do stanovanjskih kreditov. Da si zato težko in pozno ustvarjajo družine. S krizo je prišel še zadnji udarec, bistveni problem v vsej svoji veličini: da so namreč na ta način namreč tudi tako prekleto prožni, da bodo tudi prvi leteli na cesto. In tudi so.
Saj ne, da se Slovenija razlikuje od drugih primerljivih evropskih držav. Ne, lahko smo mirni, enaki smo. Z mladimi tudi tam delajo enako grdo in enako se v večini teh držav nihče noče soočiti s tem problemom. A ne gre le za to.
Normalno bi bilo, da se v kriznih razmerah še posebej pazi prav na tiste kategorije prebivalstva, ki bi jih lahko kriza najbolj prizadela. Da se naredi vse, da bo kriza na njih pustila čim manj dolgoročnih posledic. Kaj pomeni izgubljenih pet let v dobi do 30 let? Kaj pomeni, da se starševstvo na primer zamakne za pet let? Kaj pomeni, da se bo pomemben del teh mladih prvič zaposlil redno šele po 30. letu starosti? Vse našteto ima dolgoročne posledice, ki se bodo poznale tej državi še desetletja, pa če bi bilo krize konec že jutri.
Tako malo je programov zanje. Tu pa tam smo imeli kakšne redke subvencije zanje. Pazite, ne govorimo o subvencionirani prehrani, šolstvu itd. – to so subvencije, ki jih dejansko prejemajo generacije, ki so deset in več let starejše in imajo danes majhne in mlade otroke. Govorimo o tistih generacijah mladih, starih med 20. in 30. letom, ki so se znašle vmes. Šolajo se ne več, služb pa nimajo ali pa so (bili) prožno zaposleni. Imajo družine ali pa jih ne morejo ustvariti.
In nikogar ni, da bi zanje zastavil glas. Zaradi česar jim tudi tisto malo pravic, ki jih imajo, ni težko vzeti. Je genecid premočen izraz? Seveda, stanje se da opisati tudi z bolj milimi besedami. A zato jim ne bo šlo nič bolje.
