12. 10. 2012 | Mladina 41 | Uvodnik
Oditi ali se upreti
Saj v tem, da se ljudje iz Slovenije izseljujejo, ni nič nenavadnega. Prav tako ni nič nenavadnega, če odhajajo iz ekonomskih razlogov. Tudi Slovenija je že doživela več valov tovrstnega izseljevanja, po vojnah, med vojnami in krizami. Da se jih zdaj izseljuje več, kot se jih je kadarkoli prej, tudi ni tako presenetljivo, saj se lahko zaradi članstva v Evropski uniji zdaj znotraj skupnosti prvič v sodobni zgodovini tudi Slovenci selijo brez kakršnihkoli birokratskih ali pravnih ovir. Nikoli ni bilo tako lahko oditi.
In obratno. Prav zato, ker zdaj znotraj EU ovir ni več, še nikoli ni bilo tako težko zadržati ljudi v Sloveniji. Zdaj jih ne zadržujejo več težko pridobljivo delovno dovoljenje, omejitve posameznih držav in podobno. Edina omejitev so osebne okoliščine in pa tiste v glavi. In teh ni več. Za družbo je seveda dobro, da čim več ljudi prihaja v resničen, življenjski, profesionalen (ne zgolj turističen, prijateljski) stik s svetom – saj je prav naša zaprtost, podprta s pomanjkanjem samozavesti, v veliki meri kriva, da država, ki je prometno na enem najhujših evropskih prepihov, kot družba ostaja v neki svoji lažni lupinici varnosti, kjer tekmujemo le med sabo, tujega pa ne vidimo. Ta zaprtost, do katere je prišlo po razpadu Jugoslavije, ko smo navkljub pretoku blaga in storitev družbeno postali vse bolj samozadostni, saj nam navidezno ni bilo treba (razen ekonomsko) z nikomer več tekmovati, je eden največjih problemov današnje Slovenije. Postajamo osamljeno pleme, imamo svoje standarde, svoje šege, svoje vice in heroje. Drugače rečeno: pretok ljudi iz države in nazaj bi nas moral veseliti. To je dobro.
Pa ni. Zdaj ni. Danes problem ni več to, da nam gre slabo, ampak da tisti, ki odhajajo, o Sloveniji slabo mislijo. Ne samo oni: vsi o njej slabo mislimo, vse bolj pogosto. Ne mislimo več, da je problem politika, ta država nam ni več všeč. Vtaknite si nekam to deželo na sončni strani Alp. Tudi Alpe si nekam zataknite. To postaja pretežen odnos. A to še ni vse: nikomur se je več ne ljubi braniti, ne te države ne te družbe.
Če ljudje odhajajo s takšnim stališčem, verjetno odhajajo za vedno. In marsikdo drug bi še odšel, če ga ne bi vezale čisto osebne okoliščine. Slovenija ni edina država razočaranih državljanov, z enakimi problemi se ubadajo Grki, Španci, Portugalci, Irci … A ena razlika je. Pri nas ni nobenega upora. Tisti, ki ostajamo, smo okamneli. Kot bi čakali, da mine, da se ta mora pač sama od sebe neha.
A zbudili se bomo v drugo družbo. Spreminjanje pravil socialne države, na katero smo bili tako ponosni, pomeni spreminjanje tudi medsebojnih odnosov. Manj solidarna zakonodaja pomeni drugačno razmerje med tabo in mano, sosed. Ni mogoče biti država blaginje in solidarnosti, če je družba spisana skozi neoliberalno zakonodajo, ki jo danes po tekočem traku uvaja vlada. To ni le druga politična struktura, to je že druga družba. Kar se dogaja, je politična genetika. In vemo, danes tega ne moremo več pripisati nevednosti ali nerodnosti vladajočih (recimo ministra Žige Turka), napad na kulturo, znanost, izobraževanje in druge močne podsisteme je bil načrten. Danes druga republika, druga Slovenija ni več nekaj, kar se nam obeta, danes smo že v njej – le videti nočemo. Zato tudi spreminjanje himne ni naključje, res jih moti kitica, ki govori o tistih vrlinah, ki jih zaničujejo. Lahko gledamo stran, ne bomo prvi narod, ki bo gledal stran. Zgodovina je polna narodov, ki so si to dopustili. In vedno znova je bil argument prav ekonomska kriza, včasih celo umetno ustvarjena.
Vladni koaliciji še vedno uspeva predvsem zato, ker izigrava eno skupino prebivalcev proti drugi. Enkrat s prstom kaže na javni sektor, potem na delavce, ki da preveč stanejo in imajo preveč pravic, spet tretjič na univerze, pa na domnevno privilegirane upokojence, spet drugič na domnevno brezdelne kulturnike. Vedno je nekdo tisti, ki naj bi bil slab, škodljiv, zajedavec.
Seveda pa lahko gremo v svoje domove in se delamo, da je vse v najlepšem redu. A ta nova družba bo na koncu vstopila tudi tja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.