Grega Repovž

26. 10. 2012  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Izjemno

»Sodišče zaradi strogih varčevalnih ukrepov države in okrnjenih sredstev ni več likvidno, zato bo predvidoma do decembra prihajalo do zamud pri izplačilu stroškov sodnih postopkov. Ob tem vse, ki poslujejo s sodiščem znotraj sodnega postopka, prosimo za razumevanje.«
—Ljubljansko okrajno sodišče na svoji spletni strani, 24. oktobra 2012

»Občutil sem nemoč zaradi prevelikega razkoraka med pristojnostmi, ki jih imam kot predstojnik, in odgovornostjo, ki jo čutim do oddelka in dela z bolniki. Ukrepi, ki jih je prinesel zakon za uravnoteženje javnih financ, povzročajo, da bo treba urgenco skrčiti.«
—Predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo dr. Matjaž Veselko, v odstopni izjavi, 17. oktobra 2012

Predstojnik največjega oddelka za travmatologijo in največje sodišče v državi nista osamljena, še zdaleč ne. Danes se to dogaja po vsej državi, po šolah in fakultetah, po institucijah, po upravnih organizacijah, bolnišnicah ... Razlog je bil vnaprej znan: ukrepi so bili linearni, brez razmisleka in predvsem brez izračunov in komunikacije s predstavniki institucij. Vsak poskus, da bi vladi vsaj razložili posledice, je bil takoj zatrt.

Varčevalnih ukrepov namreč niso pripravljali pristojna ministrstva in službe, odločal se je v resnici kar minister za finance s svojim krogom. Ministri so se delali, da je to pač odgovornost ministrstva za finance, ne pa njihova. Da so gledali stran, jih ne odvezuje krivde. Za stanje v največjem oddelku za travmatologijo je odgovoren minister za zdravje, za stanje na ljubljanskem sodišču pa minister za pravosodje.

In četudi bi bil minister za finance genij (pa ni), preprosto ne more poznati delovanja vseh podsistemov države. A se ni dal motiti. Nikogar niso poslušali niti se niso z nikomer sestali – najbolj znan je primer RTV Slovenija, največje organizacije na področju kulture, kjer se pristojni minister z vodstvom zavoda pred sprejemom zmanjšanja RTV prispevka sploh ni hotel sestati. Pri čemer odstotkov krčenja niti javno niso bili sposobni argumentirati. Niso gledali na zakonske obveznosti, ki jih imajo te institucije. Ali kot je dejal predstavnik evropske ustanove, ki je bil na formalnem obisku v Sloveniji: predstavili so nam ukrepe, predstavili so nam številke, a ko smo jih prosili za izračune po posameznih postavkah, so nam prostodušno priznali, da jih sploh nimajo. Ni se mogel načuditi, kako se lahko kdo na takšen način loti dela. In ker ni bilo izračunov, tudi v izplen ni verjel. Da evropski finančniki ne zaupajo vladnim ukrepom, je pokazalo tudi ta teden objavljeno poročilo evropskega komisarja za monetarne zadeve Ollija Rehna, ki je reformna prizadevanja vlade ocenil kot neustrezna.

Način, kako se je vladajoča koalicija spomladi lotila ukrepov, je pomenil le, da se bo primanjkljaj, ki se ga je vlada odločno lotila zmanjševati, zaradi obveznosti, ki jih institucije kot dejanski ustroj države imajo, prenesel na vsako od njih. Kot bi primanjkljaj razdelil na tisoče malih primanjkljajev po vsej državi, na državni in lokalni ravni. Vsem so ostale enake zakonske obveznosti, le denarja je bilo manj. Seveda je bilo jasno, da bo na koncu prišlo do izgub.

Ni ga menedžerja še tako majhne družbe, ki bi se lotil varčevanja z dekretom. Ker v takem primeru vsak sistem obstane, se zalomi. Minister Žiga Turk se je čudil, kako lahko RTV Slovenija napove krčenje programa za 30 odstotkov, če pa so jim sredstva zmanjšali le za deset. Seveda bi lahko izjavo pripisali aroganci. A to je malo verjetno. Veliko bolj verjetno se zdi, da res ne ve, ker noče vedeti, da ima RTV Slovenija pretežno fiksne stroške, da programska sredstva pomenijo manjši delež in da so to edina sredstva, v katere je sploh mogoče posegati. In če bi želeli poseči v fiksne stroške, tega ne morejo narediti v kratkem roku. In to ne zato, ker v vodstvu RTV Slovenija niso ljudje, ki bi mu bili všeč. Ampak ker je to sistem. Še mala knjižnica je sistem. Da o urgentnem bloku kliničnega centra ne govorimo.

A seveda so se zdaj, ko so pripravili drugi sveženj ukrepov, zavedeli, kaj so storili. Ko so ugotovili, da se bodo začeli primanjkljaji kopičiti po vseh ustanovah po državi, so našli rešitev. Vsakega direktorja, ki bo imel primanjkljaj, čakata denarna kazen in verjetna zamenjava. To neumnost so zapisali v zakon.

Namesto da bi s predstojniki in uslužbenci ravnali kot s svojimi največjimi zavezniki, jih ponižujejo. Ker imajo pač svoj prav. Tako zreli ljudje preprosto ne ravnajo. Zreli ljudje namreč razumejo trpkosti in stisko sporočila dr. Veselka z ljubljanske urgence.