Čigava priložnost
Kdo danes protestira in podpira proteste? Kdo sestavlja teh 73 in več odstotkov, o katerih govorijo javnomnenjske raziskave? Nedvomno je to levo volilno telo. Absurd današnje politične krize, ki se kaže s protesti, besom in jezo, je, da ima dovolj sedanje politike liberalno in levo politično telo. Zoper se torej niso postavili tisti, ki so sedanjo oblast volili, temveč tisti, ki so volili ali levico ali pa so bili doslej kot volivci pasivni.
In komu se odpovedujejo? Svojim. Zato se, čeprav je bes usmerjen v vlado in koalicijo Janeza Janše, ki je dejansko na oblasti, pri merjenju podpore protestna gibanja najbolj poznajo največji parlamentarni stranki, opozicijski Pozitivni Sloveniji. Ta je v času protestov izgubila največji del javne podpore – celo večji kot SDS Janeza Janše.
Levo volilno telo je torej tisto, ki ni več pripravljeno na kompromise. A ne italijanski ne francoski levičarji, ko se jim je v preteklih desetletjih godilo enako, sporočila svojih volivcev niso razumeli. Dolga leta so vztrajali pri svojih konceptih in izgubljali na volitvah, ker levo volilno telo, čeprav ni želelo imeti konservativne oblasti, ni bilo pripravljeno voliti neprave ali neprepričljive levice. Tega sporočila danes ne razumejo ne v Pozitivni Sloveniji ne pri Socialdemokratih. Slednji na primer ne zaznajo, da je visoka podpora, ki jo imajo ta trenutek, zlasti posledica Pahorjeve predsedniške kampanje in da bo v prihodnjih mesecih današnja priljubljenost plahnela. Pozitivna Slovenija in njen predsednik Zoran Janković prav tako ne razumeta, da je bes levega volilnega telesa tudi nekakšno samoočiščevalno dejanje: da to volilno telo sicer ne želi več imeti Janše na oblasti, a tudi ni več pripravljeno zagovarjati in voliti »kompromisnih levičarjev«. Čeprav torej liberalna in leva politična javnost zelo enoglasno nasprotuje sedanji vladi, hkrati ni več pripravljena sprejeti za svojega nobenega politika, ki mu mora (po)gledati skozi prste. Če bi bile torej danes volitve, na katerih bi nastopile današnje stranke z današnjimi voditelji, bi velik del volilnega telesa verjetno ostal doma. In to teh volivcev, ki so sicer pripravljeni hoditi na proteste in ki se s svojim »dovolj« absolutno ne šalijo.
Gre za podobno zanko kot pri spremembah. Nobenega dvoma ni, da so tako rekoč vsi državni sistemi in podsistemi potrebni sprememb. To na primer brez dvoma velja za šolstvo, za davčni sistem, za zdravstvo, navsezadnje za sistem upravljanja državnega premoženja. Vendar pa te spremembe niso enake tistim, ki jih danes uvaja Janševa oblast. Vsi se na primer strinjamo, da je bilo treba državno premoženje drugače upravljati. Toda prav to splošno strinjanje ne pomeni, da so spremembe, ki jih uvaja Janševa vlada – ki bodo v imenu domnevne koristnosti privatizacije vodile v usmerjeno klientelistično razprodajo premoženja – , dejansko dobre. Nasprotno, v imenu sprememb, za katere se vsi zavzemamo, gre za napad na suverenost države – če predočimo predsedniku ustavnega sodišča dr. Ernestu Petriču, kaj je dejansko izpeljal za vlado. Država brez premoženja je država brez okončin, kot pravi dr. Jože Mencinger.
A vrnimo se k levici. Čeprav danes na protestih slišimo najostrejše zahteve, enačenje vseh politikov, širše volilno telo ni tako neizprosno. Kaj želimo reči s tem? Da morajo leve politične stranke tem volivcem le prisluhniti. V obeh največjih, Pozitivni Sloveniji in Socialdemokratih, bodo morali stopiti pred volivce in napovedati ter nato izpeljati lastno očiščenje, kadrovsko in programsko. Prej ko se bodo lotili dela, več možnosti imajo, da v resnici ne le preživijo bes volivcev, ampak postanejo zanje resna volilna alternativa.
Pozitivna Slovenija se bo morala sprijazniti, da je njen največji problem predsednik sam, Zoran Janković. Je uspešen in priljubljen župan, a kot državnega politika ga volivci danes zavračajo. Pri čemer je tudi sama stranka polna ljudi, ki so bili pred volitvami 2011 zbrani ad hoc in katerih zgodovina se je pozneje izkazala za zelo vprašljivo (s podobno težavo se spoprijema tudi Državljanska lista). Predvsem pa njihova politična prepričanja nimajo veliko skupnega z levico.
In čeprav predsednik SD Igor Lukšič res nima na sebi nobenega resnega madeža, za njegovo stranko to ne velja. Njegov predhodnik, katerega sence se bo stranka počasi znebila, je vanjo navlekel vse polno predvsem za denarjem prežečih ljudi, ki jim je v resnici pretežno vseeno za prave ideje levice. Toda kljub temu ima Lukšič na razpolago močno strankino intelektualno bazo, ki se bo zdaj, po Pahorjevem odhodu, morda reaktivirala. Bo pa najprej v levico (levico po zlomu sedanjega kapitalističnega sistema) moral res začeti verjeti Lukšič sam. In se obdati z resnimi svetovalci ter nadomestiti to parado nasmehov, ki mu jo je zapustil Pahor.
Seveda se lahko obe stranki še naprej delata, da sporočila volivcev ni. Toda tista, ki se bo znala za to, kar se danes dogaja na ulicah, resno odpreti in se tudi pokoriti, lahko začne pisati novo zgodovino. Sicer jo bodo res pisali v drugih političnih strankah. Pri čemer ne mislimo zgolj na levico: če se na levici ne bo zgodilo nič, bo postala desnica še močnejša, ker so postali volivci levice tako brezkompromisni, da se volitev raje ne bodo več udeležili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.